Odločitev je prišla nenadoma: zapisovala bom utrinke, občutja, misli, porabske radosti in bolečine, vse, kar menim, da moram zabeležiti po skoraj dvajsetih letih službenega (in privatnega bivanja) v Porabju na Madžarskem. Porabje? Ja, to je tam, kjer slovensko severovzhodno etnično mejo še brani peščica Slovencev, tam, kjer "na breščecih med Murov in Rabov ležijo vesnice Železnih Slovencov", če malo povzamem "prekmursko-porabskega čednjaka" Jožefa Košiča; tam, kjer v mestu Monošter, središču Porabja, stoji Slovenski kulturno-informativni center ali Slovenski dom ali Lipa, tam, kjer se v šolah na Gornjem Seniku in Števanovcih pa malo v Monoštru učijo slovensko, tam, kjer je živa porabska kultura v številnih kulturnih skupinah, tam, kjer se oglaša 4 ure dnevno Slovenski radio Monošter in tedensko izhaja časopis Porabje... Na videz veliko, v zadnjih dvajsetih letih ogromno. A kaj vse to pomeni za živo rabo slovenščine in njeno ohranjanje za prihodnje rodove? Še vedno sem prepričana, da je jezik, živi, govorjeni jezik neke skupnosti tisto temeljno, kar ohranja bistvo skupnosti, je njena identifikacija. Narod brez lastnega jezika in kulture, brez občutja pripadnosti k jezikovnim in kulturnim zavezam izgine, se stopi z večino. In Porabski Slovenci so se stoletja ohranjali kot pomemben del slovenskega narodnega telesa prav zaradi ohranjanja jezika in kulture. Danes, po dobrih dvajsetih letih od t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem (in tudi v Sloveniji), so vse bolj ranljivi, odprtost meja in sodobni svet pomenita izbiro, iskanje možnosti vsepovsod, rahlja se povezanost skupnosti, mladi, vzgojeni v duhu madžarstva, se vsebolj identificirajo z le-tem. In slovenščina? Doooolga zgodba. V svojih iskricah jo bom poskušala popisati in odkriti svetu. Ker sem postala del te zgodbe, ker se že dve desetletji skupaj z nekaj vztrajnimi Porabci borim za njihovo preživetje, bodo moja razmišljanja morda odprla še kakšne nove, pozitivne poti...
Včasih sem pač žalostna. Ker Porabci sami velikokrat ne storijo dovolj za svoj jezik in njegovo ohranjanje. Pa bi bilo tako preprosto: pogovarjati se slovensko med seboj vedno in povsod, učiti dosledno lastne otroke slovensko - vsaj učitelji, kulturniki, politiki - in delati to, kar pridigajo... A vsak zakaj ima svoj zato. Tudi porabski. A nežno rosno aprilsko jutro s soncem pod belimi oblačnimi koprenami ni primerno za take nočne teme... Torej - dobro jutro in lep dan, dobri ljudje!
