nedelja, 29. december 2013

Prednovoletni inventurni čas leta Gospodovega 2013...

Leto 2013 ni bilo leto, na katero bi gledala z nedeljivim veseljem, lahko začnem s parafrazo izjave angleške kraljice Elizabete današnji 100. blogovski zapis... Morda je kriva trinajstica na koncu letnice, morda sem premalo verjela, da številka 13 nima nič z nesrečo, neuspehi ali še s čim na predpono ne-... Morda pa so časi taki... In morda bom morala začeti dojemati, da bo potrebno prerasti boje z mlini na veter... Donkihotstvo ni opcija in pika. Danes se bom malo ozrla na prehojeno leto s trinajstico na koncu in podoživljala tiste najbolj odmevne trenutke, ki so zaznamovali moje življenje in mi poskušali uzavestiti dejstvo, da se boriti v bitkah, ki so že vnaprej izgubljene, res ne splača!!! Bom dojela??? Bom zmogla???
"Slovenski jezik kot temelj slovenske identitete v Porabju?? Oh in ah... Kdaj, do kdaj, pri kom, za koga? Zame in za mojega sina, ki naju včasih celo medijsko zlorabijo, gotovo. A midva ne moreva biti Slovenca namesto Porabcev... Za narodnostne funkcionarje (ene bolj, druge manj) vsaj javno, če že zasebno ne, pri nekaterih celo opažam, da je slovenska vnema premo sorazmerna s številom kamer in mikrofonov... Za kulturnike, tiste v kategoriji najmanj 40+, ki imajo mentorje iz Slovenije - vsaj nekaj pa je med njimi resnično takih, ki so Slovenci po odnosu do lastne materinščine in po srcu. Žal, redki..." To je del zapisa, ki je nastal marca letos, v njem pa sem razkrivala svoje poglede na slovenščino kot temelj slovenske identitete v Porabju; meseci so tekli in moji zapisi delujejo vedno bolj preroško... Jezik kot temelj identitete, jezik, ki je živ in se govori, narodnost, kultura. Enoten slovenski kulturno-jezikovni prostor - k temu bi morali stremeti, ne pa nakladati o ljubezni do Slovencev v sosednjih državah, o matični domovini Sloveniji in drugih nebulozah!!! Domovina, dom je tam, kjer si doma, za Porabske Slovence Porabje v državi Madžarski, ne pa Slovenija!!! Ta je država matičnega naroda in nič več. In če bi imela namene po skupnem kulturno-jezikovnem prostoru vseh Slovencev, bi ga začela uresničevati, a ne na tak način, kot to počne sedaj. "Slovenija je kriva za mizerno stanje jezika in duha v Porabju; če daje denar, bi imela pravico narediti red!!", mi je pred kratkim rekla prijateljica v Monoštru. Res je, draga moja! Poklicno slovenstvo vedno bolj najeda slovenskega duha v Porabju; ima že razsežnosti epidemije!!!
 Julij, žal, ni bil tako pravljičen kot zgornja fotografija... Ker sem si v svojih blogerskih zapisih drznila obelodaniti preveč resnice, sem postala nevarna. Moteča... Če o Porabju zapišeš to, kar je res, si sovražnik!!! Če bi skupaj z diplomati in politiki tiho, pridno in sluzasto zidarila in gradila Potemkinove vasi za zainteresirano, nekritično javnost, VIP-obiske, izletnike in raziskovalce megle, bi bila zaželena in cenjena gospa. Tako pa si, porednica, drznem zapisati to, kar je res! Nezaslišano! In so staknili glave, vsi, ki se nadčloveško trudijo za to, da je v porabskih Potemkinovih logih vse, kot mora biti, in se odločili, da je ta izvor zla, rušiteljico njihove lepote in čvekačico resnice treba odstraniti. Do 15. julija!!! Nekaj dni pred tem so pripravili čarovniški proces, kjer čarovnica ni smela biti prisotna!!! Sodoben čas pač - kurili (klevetali) so jo virtualno!!! In v juliju sem zapisala: "Lahko me onemogočite, odstranite, izženete, a problem bo ostal! In bo vedno hujši... Vedno bolj maligen... Brez možnosti ozdravitve... Kako ga boste rešili? Z novo osebo, ki bo po možnosti gluha in slepa??? Ali vsaj blogersko nepismena... Gospodje, cesar je nepreklicno gol!!!" ... Cesar je še vedno gol. Moja odstranitev pa ni uspela, ker razen politikov, takih in drugačnih, in diplomatov obstaja tudi kdo, ki je moder, preudaren in strokovno kompetenten, predvsem pa odgovoren za to, kaj nekje počne nekdo strokovno. Ker v Porabju nisem na politični funkciji, strokovno pa menda z mojim delom ni nič narobe, boste Potemkini morali nujno zlo, ki obelodanja vaše resnice, prenašati dalje...
In je prišla jesen in z njo novo šolsko leto, v katerem sem se - v luči spodletelega čarovniškega procesa - odločila, da se ukvarjam samo še s šolsko problematiko. A le-ta potegne za sabo marsikaj, prevsem pa moja večna razglabljanja o vlogi in mestu slovenščine kot manjšinskega jezika v javni rabi, o njeni enakopravnosti, ugledu in prisotnosti predvsem pri Porabcih samih, pri politikih, učiteljih, kulturnikih... Če svojega jezika sam ne uporabljaš, ga ne spoštuješ! In kako bi lahko pričakovali, da bi slovenščina bila enakovreden jezik recimo v monoštrskih šolah, kjer so vodstva madžarska?? Ja, obstajajo tudi slovenske organizacije, ki bi se bile dolžne ukvarjati s temi problemi. Pa se ne ukvarjajo??? ... "Če nečesa ne obvladaš, počni kaj drugega!!! Kdaj bo to prišlo v zavest tudi komu v Porabju??? Do kdaj bo slovenščina na monoštrski gimnaziji predmet, kjer imajo brez učenja vsi petke??? Ugled?? Ne, farsa... Rešitev za ugled slovenščine na gimnaziji v Monoštru je samo ena: sposoben - strokovno in didaktično kompetenten, odločen, dosleden, predvsem pa narodnostno zaveden - učitelj slovenščine!!! A kje ga vzeti? Tisti porabski učitelji, ki so dobri, imajo že sedaj preveč dela, in jih poučevanje na gimnaziji ne mika. Torej? Edina normalna rešitev je učitelj iz Slovenije!!! To, o čemer govorim že lep čas, a nihče noče slišati... Hočemo slovenščini na monoštrski gimnaziji priboriti vsaj malo ugleda in veljave???" - sem zapisala oktobra letos. Ja, to in podobna vprašanja bom ponavljala tudi v prihodnjem letu, za katerega načrtujem kar nekaj zelo odmevnih zadev. O tem pa - po praznikih...
Praznični dnevi so, polni pričakovanj in bega od resničnosti... No, nekatere resnične stvari so tudi lepe, recimo praznično družinsko vzdušje, klepeti s prijatelji, nič službenih zagat, nič politike in praznih obljub politikov; ne gledamo poročil, le lepe filme in knjige, pa poslušamo božične pesmi in predpraznično vrvenje. Dragi vsi, ki prebirate moje zapise, hvala vam! 100 je lepo število, a ni zaključek. Upam, da bo med naslednjimi stotimi zapisi vsaj polovica pozitivnih... Za to pa se moramo truditi prav vsi!!! Lepo praznovanje vsem in - kdaj kaj pokomentirajte!!!



sobota, 21. december 2013

O vzorni prireditvi, predprazničnem hrepenenju in dvojezičnosti...

Četrtek zvečer. Razsvetljena, nabito polna dvorana kulturnega doma na Gornjem Seniku, živahni pogovori in nasmejani obrazi. Predpraznično vzdušje in pričakovanje dogodka. Učenci in učitelji, praznično oblečeni, program se začne...
Mladi pevci korajžno zapojejo praznične pesmi, potem se zvrstijo posamezni razredi. Čisto vsi učenci seniške šole nastopijo, tudi tisti, ki bi na kakšni večji šoli bili popolnoma prezrti, tukaj pa so dobili priložnost. To je odlična poteza učiteljev, ki vedo, da učenci pridobivajo samozavest le na tak način, da se jih obravnava enako, ne glede na njihove učne zmožnosti. Vsi so bili krasni, vsi so se zelo potrudili, in kar me je najbolj razveselilo - cela prireditev je bila dosledno dvojezična!!! Od pozdravnega nagovora na začetku do vseh govornih in glasbenih nastopov in ravnateljičinega voščila na koncu. Bravo, Seničani!!! Naj svoje povedo še fotografije...
 
 
Betlehemska zgodba - madžarsko-porabsko-knjižnoslovenska verzija, zanimivo, vredno poslušanja in gledanja...
Živahna slovenska folklorna skupina je predstavila slovenske plese...
Pa še malo madžarskega melosa ob citrah...
In za konec - skupna slovenska praznična pesem učiteljev in učencev... Prelepo...
Skoraj dveurni, vzorno dvojezični predbožični program seniške šole nas je vse, ki smo ga z zanimanjem spremljali, zelo navdušil. Učenci in učitelji, ki so učence pripravljali na nastop, si zaslužijo veliko pohvalo!!! Da se, če hočemo!! In izraz odnosa do dvojezičnosti v šoli so tudi take prireditve, kjer se spoštovanje do manjšinskega jezika pokaže s tem, da se ga postavi na oder pred javnost kot enakovrednega z večinskim jezikom. Res ste bili krasni!! Vsem iz srca čestitam!!!!
_____________________________________________________
Ob tem zapisu je gotovo kdo pomislil, da v Porabju nimamo samo ene dvojezične šole, torej gornjeseniške, ampak imamo dvojezično šolo tudi v Števanovcih; aha, kaj pa je z njihovo božično prireditvijo??? Hm, prejšnji teden, ko sem bila na šoli, so učenci imeli vaje... Učitelja slovenščine sta sedela v zbornici, ker menda scenarij prireditve ne predvideva njunega sodelovanja. Naredile so ga učiteljice, ki se ne ukvarjajo s slovenščino, ja, pevski zbor bo sicer zapel kakšno slovensko pesem, ves ostali program na dvojezični šoli pa bo - v madžarščini!!! Tako razumejo dvojezičnost v Števanovcih!!! Na prireditev seveda nisem bila povabljena, saj še njihova učiteljica slovenščine ni bila... Potemkinovska dvojezičnost v Števanovcih tako uspešno cveti dalje, in če je prav ravnateljici, vzdrževalcem šole in še komu, jaz lahko bentim, kolikor hočem, a zaman... Škoda, da moram v tem lepem predbožičnem času pisati tudi takšne grde in žalostne zgodbe...
______________________________________________________

petek, 20. december 2013

Ko se v Porabju bližajo prazniki...

Še malo, še malo in bodo počitnice, mi odmeva v ušesih že nekaj časa; hodim od šole do šole, vsi vadijo za prireditve, sama pričakovanja so jih. Včeraj sem ves dan preživela na terenu. Najprej sem obiskala vse monoštrske šole in poiskala učence, ki se učijo slovenščino. Seveda sem bila Božička in jim delila slovenske revije, knjige, kakšna pisala in sladkarije. Povsod je vladalo veselje, saj so obiskovalci z darili vedno in vsepovsod dobrodošli.
Petošolci na monoštrski gimnaziji so bili že prvo uro zelo razigrani...
Naslednje sem obiskala petošolce na monoštrski osnovni šoli; skupaj s prizadevno učiteljico Agico so samo 3+1. In - malo so se potožili, da imajo pri slovenščini tudi enke, ker se niso učili. Apak - zdaj je že bolje. Bravo, Agica! (Ne zato, da je bolje, ampak zato, da učenci dojemajo, da se je potrebno tudi slovenščino učiti in naučiti...)
Tudi na Srednji strokovni šoli v Monoštru sem bila, pri učencih, ki jih poznam že s seniške in števanovske šole; učiteljica Erika pravi, da se vsi trudijo, a njihove ure so v poznem popoldanskem času, ko so misli že malo drugje... A brez truda ni znanja...
S kupom revij in škatlo sladkarij sem se odpravila še v monoštrski vrtec, kjer je t. i. slovenska skupina, v kateri je 23 malčkov, ki naj bi vsak dan nekaj malega slišali tudi slovenščino. Pa jo res? V skupini sta dve vzgojiteljici Slovenki, ena od njiju je prišla iz vrtca v Slovenski vesi, ko so tega zaprli, druga pa je tu od davna. In v zadnjem času imam občutek, da je ta druga vedno manj naklonjena slovenščini v skupini. Ne vem, zakaj. Skoraj 10 otrok je takih, ki bodo šli naslednje leto v šolo in vsaj meni bi se zdelo logično, da starše ozaveščamo o možnostih učenja slovenščine. "Ah, saj bodo šli na dan odprtih vrat v šolo, ne vem, zakaj bi se mi s tem ukvarjali..." Hladen tuš zame in hitro sem se poslovila... Jaz pa se bom ukvarjala, hotela ti ali ne, sem sklenila...
Pričakovanje začetka božične prireditve na Gornjem Seniku... Sem sem se odpravila zvečer in zaokrožila bogato izpolnjen dan. O lepi prireditvi, hrepenenju po praznikih in dvojezičnosti v praksi pa v naslednjem zapisu...

četrtek, 19. december 2013

Ne bi mladi v Porabju začeli drugače???

Listam časopis in naletim na članek o delavnici porabske mladine na temo peke in okraševanja medenjakov; pogledam fotografije, pa malo sem že prej dobila informacije, in sem komentirala: škoda, da porabska slovenska mladina vse to počne v madžarščini!!! Ne vem, kakšen je cilj neke druščine, ki je menda porabska slovenska mladina, njihova komunikacija, ko ni zraven prekmurskih kolegov, pa je madžarska... "Joj, ti se vedno spravljaš na mlade - saj niso sami krivi! Nimajo slovenskih govornih navad, niso jih pridobili v šoli, niti v družinah. Krivi so učitelji in starši," mi je bilo rečeno...
Madona, že spet krasna kamuflaža, zgodba o tem, kdo je komu česa kriv!!! In na krivdah nekoga drugega iz drugega sveta in tretjega, ne vemo, od kod, bodo mladi v Porabju postajali poklicni Slovenci?? Po vzoru staršev, sorodnikov, politikov??? A res nihče nima toliko poguma in pameti, da bi s prakso tuje krivde presekal in začel na novo??? Obstaja t. i. Sekcija porabske mladine. Kaj je cilj takih druščin? Vedno sem mislila - madona, sem naivna - da se mladi Slovenci želijo povezovati zato, da bodo našli nek način, da utrdijo svojo slovenščino, da svoje slovenstvo izpričujejo z rabo slovenskega jezika in navduševanjem zanj tudi tistih, slovenščine manj veščih. Ampak - spet sem se grdo zmotila!!! Prve damice te združbe govorijo slovensko samo s tistimi iz Slovenije, med seboj in v svoji sekciji pa nekako pozabljajo, zakaj in čemu se imenujejo Sekcija porabske mladine!!! Prav nagravžno je vse to sprenevedanje!!!
Ja, preseči krivde nekoga tretjega... To bi bil smisel takih sekcij. Nehati se "šlepati" na zgodbe o tem, kaj so krive šole, družine, zgodovina, revolucija, politika, funkcionarji in še kdo... Mladi ste v Porabju tukaj in zdaj! In - menda hočete ostati Slovenci... Ali imam napačno informacijo??? In če želite ohranjati svoj jezik, ki je edino sredstvo vaše identitete, ga morate govoriti, tudi v medsebojni komunikaciji, ne le s tistimi, ki ne znajo madžarsko!!! Ni druge poti in druge možnosti! Če govorite slovensko v Ljubljani - zakaj ne bi mogli tudi v Monoštru??? Aha, govorne navade. Vem, da jih v šolah niste pridobili, tudi slovenske organizacije niso ravno vzor. Toda, če ste sekcija slovenske mladine v Porabju, se tako predstavljate in promovirate - v čem ste drugačni od Madžarov, če ne govorite slovensko???
Ne samo druščina porabske mladine, tudi Zveza Slovencev in še kdo v Porabju bi morali uvesti kodeks komunikacije v slovenskem jeziku. Če želite ostati Slovenci, je edina pot ohranjanje jezika tako, da v njem komunicirate! Najprej v lastnih vrstah in strukturah. Zame bi bilo edino normalno in sprejemljivo, da je jezik komunikacije recimo med zaposlenimi v slovenski organizaciji slovenščina! Zakaj? Iz več razlogov: ker je lojalnost normalna kategorija med normalnimi ljudmi, ker ste pod drobnogledom kritične javnosti in ker vas financira Slovenija!!! Torej? Če je mladim v neki sekciji cilj ohranjanje manjšinske identitete in jezika, se je potrebno odločiti, da se jezik govori. Smešno in prav groteskno je, ko človek od daleč opazuje osebe, ki imajo polna usta ohranjanja slovenske identitete, med sabo pa govorijo madžarsko. Zakaj torej ne bi mladi v Porabju začeli drugače??? Če ne boste, boste zgolj podmladek poklicnih Slovencev, kar verjetno ni vaš cilj. A bi bilo tako težko vsak pri sebi reči: Želim preseči napačne predstave mojih učiteljev, staršev, politikov... Želim iskreno in pošteno živeti svoje slovenstvo! Želim prekiniti z manjšinsko prakso dvojnih meril! Želim, da se slovenski jezik ohrani, zato ga bom govoril vedno in povsod, ne le s tistimi iz Slovenije, navduševal zanj vrstnike in dokazal, da je mogoče!!! Je kdo od mladih v Porabju tega zmožen???
Je kdo od mladih v Porabju pripravljen stopiti korak naprej in pokazati novo pot???

četrtek, 12. december 2013

Izvirni greh apatičnega odnosa do slovenščine je spočet v županijski prestolnici

Za današnji uvod spet ena facebookovska: med fb-prijatelji imam tudi porabsko gospodično, ki sem jo pred davnimi leti kar dobro poznala in prosila in moledovala, naj se, za božjo voljo, vsaj nekaj malega nauči slovenščino, ker res nima smisla sedeti pri urah in pod mizo brati madžarskih ljubezenskih romanov, ob koncu leta pa izsiljevati dobro oceno... Moja moledovanja niso obrodila sadov, gospodična je za nekaj let izginila z mojega vidnega polja, skoraj pozabila sem nanjo. Nikoli ne bom rabila slovenščine, nočem se je učiti, mi je še dolgo odzvanjalo v ušesih... In mi nekega dne nekdo pove, da gospodična študira v Sombotelu - slovenščino!!! Skoraj me je kap!!! In je doštudirala. In neuspešno iskala službo, saj je menda vedela - zelo pošteno od nje - da se jezika ni naučila in da v razredu nima kaj iskati... Potem sem slišala, da je našla zaposlitev v Avstriji. Pred nekaj meseci me je prosila za fb-prijateljstvo in z veseljem sem jo potrdila... Pred nekaj dnevi mi je pisala... Hallo jaz slišati tečaj za učiteljice lahko prišla... Aaaa? Kako naj si človek razlaga tako sporočilo??? Po moji obsežni poizvedbi sem razbrala, da bi damica, ki je diplomirala na katedri za slovenščino na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu, rada prišla na začetni tečaj slovenskega jezika, ki ga števanovska in seniška šola nudita svojim učiteljem Madžarom, ki se končno začenjajo resno učiti slovenščino, izvajata pa ga učiteljici iz Slovenije!!!  To je usoda ene izmed sombotelskih diplomantk, poznam jih še kar nekaj, celo take, ki se več niti ne spomnijo, kako se po slovensko pozdravi, pa imajo diplome iz slovenščine. Pred časom so slavili neko obletnico... In se hvalili, kako je pri njih diplomiralo približno 100 študentov... Sveta božja pomagalka!!! Kje pa so? Poznam teh nekaj učiteljev v Porabju, zadnja sombotelska diplomantka, ki zna slovensko, ker je že od doma znala, se je na seniški šoli zaposlila pred skoraj desetletjem... Od tistega časa je mrk... Diplome pa se še delijo. Le kam ponikajo ti diplomanti???
 Katedra za slovenski jezik v Sombotelu je v času, ko je pred desetletji nastala, odigrala res važno vlogo, posebej v času, ko so še hodili predavat profesorji z mariborske univerze. Takratni študenti se s posebno naklonjenostjo spominjajo pokojne profesorice Zlate Vokač, ki jim je z izjemno ljubeznijo do slovenščine privzgajala čut za jezik in pozitiven odnos do lastne narodnosti. Katedra, ki naj bi bila namenjena izobraževanju in vzgoji narodnostnih učiteljev, saj je bila v ta namen ustanovljena, pa to ni bila prav dolgo. Že več kot dve desetletji je sodelovanje med Mariborom in Sombotelom le na papirju, kljub temu da sombotelski študentje slovenščine en semester preživijo v Mariboru. Le kaj tam počnejo??? Diplomanti imajo dva bistvena problema: prvič, absoluten jezikovni, komunikacijski, strokovni in didaktični primanjkljaj pri slovenskem jeziku, in drugič, so brez kakršnega koli odnosa do slovenščine kot narodnostnega jezika, do slovenske kulture in zgodovine, do lastnih korenin, če so slovenske, rekla bi, slabi, pol- ali četrtjezični obrtniki. Morda je kje kakšna izjema, a ni to zaradi šole, temveč zaradi lastnega iskanja. Velikokrat sem se o teh problemih pogovarjala s porabskimi učitelji, ki v večini nimajo nobene zavesti, nobene izoblikovane identitete. Z neznosno lahkostjo so skoraj vsi lastne otroke učili le madžarsko in hodili učit slovenščino v šole - koga??? Zakaj??? Ah, veste, mi je bilo velikokrat rečeno, mi na študiju nismo imeli priložnosti, da bi se dobro naučili slovensko; lektorica iz Slovenije (gospa z večno krizo identitete) je z nami veliko raje govorila madžarsko kot slovensko!?!... To so bili študentje, ki so od doma znali porabsko narečje, na študiju slovenščine pa so se lepo pomadžarjali!!! ... Vrnili so se v Porabje, postali učitelji, opravljali svoje delo in ga v večini še opravljajo, no, veliko njih že leta in leta govori samo o tem, kako je vse brez pomena in kako bo fino v penziji... Za zjokati se... Pa - tega nihče na mariborski univerzi, ki je osebo za vedrenje v Sombotelu tri desetletja podpirala, ne vidi??? - me sprašujejo velikokrat. Oh, seveda vidijo in vedo, le nikomur ni v interesu ukrepati, ker se dolgoletni partnerski inštituciji gresta krasno daj-dam trgovino (medsebojne objave, nastopi na konferencah, simpozijih in še kaj, vse za izboljšanje CV-jev nekaterih gospa in gospodov profesorjev). Tako izgleda sodelovanje, študenti in njihov profesionalni razvoj pa nikoli niso nikogar zanimali!!! Ja, izvirni greh učiteljske indiferentnosti do slovenščine in narodnostnih vrednot je definitivno na slovenski katedri v Sombotelu!!!
In kako je tam danes? Žalostno. Študente bi verjetno lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal, po mojih informacijah ni nobenega, ki bi imel s študijem resne namene, ampak ubijajo čas. Že leta in leta vemo - če se nekdo želi naučiti slovensko, bo šel študirat v Slovenijo. Amen!! Čemu pravzaprav služijo take katedre? Manjšini že dolgo ne, mogoče politikom in diplomatom, ki tako ali tako nimajo pojma... Tistim daj-dam štorijam?? Verjetno. In gotovo bi na mariborski univerzi lahko bili toliko modri, da bi poiskali kakšnega mladega in srčnega lektorja (Črni scenarij, o katerem se šušlja v Porabju, je ta, da naj bi se bivša upokojena lektorica spet aktivirala in še malo vedrila v Sombotelu... Groza!!!), ki bi zadeve s slovenščino v Sombotelu postavil na novo. Ga je sploh kdo iskal??? Zagotavljam, da bi ga našli, če bi bilo komu v interesu!!! Do takrat pa... Uboga slovenščina, krvavela boš dalje...
Koliko mladih slovenistov bi šlo za lektorja v Sombotel? Res nobeden???

ponedeljek, 9. december 2013

Če smo povezani in pozitivno misleči...

Takšen čudovit prizor sem zabeležila, ko sem se peljala na prednovoletno druženje s porabskimi učitelji, zaposlenimi na Državni slovenski samoupravi, ki se intenzivno ukvarjajo z našimi šolami, in dragimi gosti iz Slovenije, ki so prav tako neposredno ali posredno vpeti v narodnostno izobraževanje v Porabju. To ni bilo politično srečanje, zato politikov nismo vabili!!! To čudovito nebo pa je napovedovalo prekrasen večer... Domačija Marof v Mačkovcih je pravi kraj za taka druženja!!!
 
 
Uvodni pozdravi, prisrčne dobrodošlice... Prav vsi zbrani si srčno želimo, da slovenski jezik v Porabju ne bi zamrl; Državna slovenska samouprava, ki je pogumno prevzela nalogo upravljalca dvojezičnih šol na Gornjem Seniku in v Števanovcih, se smelo spopada s problemi, ki se pojavljajo, vsi skupaj pa verjamemo, da so rešljivi, če je med nami komunikacija, če imamo iste cilje in če vsi delamo za dobro in več slovenščine pri učencih. Iskrena hvala predsedniku Državne slovenske samouprave Martinu Ropošu za razumevanje problematike in prizadevanja za pozitivne rešitve!!!
Naslednja velika zahvala velja bivšemu ravnatelju OŠ Kuzma, Jožefu Škaliču, in sedanji ravnateljici Suzani Farič, ki razumeta in s pozitivno energijo ter vso naklonjenostjo pomagata kadrovsko krepiti naše potrebe po kvalitetni pomoči v vrtcih in šolah. Velika zahvala obema! Ob njiju na fotografiji pa je naš dolgoletni sodelavec in dragocen prijatelj z MIZŠ RS, naš Roman Gruden, ki je imel in ima še vedno vse razumevanje za naše velike probleme, ki se z njegovo pomočjo vedno zmanjšajo. Roman ima vedno rešitve! Hvala, tisočkrat hvala!!!
Zoli in Sabolč, seniška učitelja, sicer Madžara, ki se zelo pridno učita slovenščino. Bravo, fanta!!!
...Pa naš števanovski učitelj slovenščine Laci, velik nasprotnik takih steklenic, kot jo ima v roki; gotovo prepričuje koga na nasprotni strani mize, kako je pitje vina škodljivo zdravju...
Tudi seniške učiteljice, Vero, Evo in Ibolyo je bilo lepo videti tako veselo razpoložene...
Malo pa sta se z degustiranjem pošalila tudi moj Samuel in Metkin Luka, seveda pod budnim nadzorom mamice Metke... Ja, tako veselo je bilo v Marofu!...
 Gotovo pa ni nepomembno omeniti, da se je to naše prijetno srečanje odvijalo na zanimiv večer, 29. novembra 2013, natančno 70 let po znamenitem dogodku, zaradi katerega smo nekateri nekoč živeli v lepi državi Jugoslaviji, in danes se - kot nekateri slovenski politiki - tega prav nič ne sramujemo!!!
Vsem hvala za krasen večer! Verjamem, da nas bo njegova pozitivna energija spremljala tudi v prihodnje...

četrtek, 5. december 2013

Razkroj vrednot ali provincialna zaplankanost??

Ta moj zapis bo strašen; vem, da bo to izraz moje osebne prizadetosti, občutek poraza, glas vpijočega v puščavi, pa vendar: stojim za vsako, tu zapisano besedo! To bodo vrstice resnice, žalosti in gneva, saj je čas, da povemo bobu bob… Za učenje (ohranjanje in razvijanje) slovenskega jezika v Monoštru gre, zgolj za to, da se bo tistih 7 bodočih prvošolčkov v OŠ I. Széchenyija lahko resno učilo slovenščino, ker starši, ki so jih k temu pouku vpisali, to želijo. In pripadniki slovenske manjšine v Porabju imajo po vseh državnih in mednarodnih zakonih to pravico! Mar Madžarska (ali zgolj monoštrska mikroregija) krši mednarodne pogodbe in krati manjšinske pravice zakonsko priznani slovenski manjšini?? Mar je sem prišla Evropa le na papirju, v dejanskem življenju pa je ta svet ostal v preteklosti??... Gre tudi za tistih 7 drugošolcev, 8 tretješolcev in tako dalje, pa za vse tiste učence na OŠ A. Jánosa v Monoštru, ki bi se radi učili slovenščino, pa ne le tu in tam, ampak od 1. do 8. razreda, pa jim po novem verjetno ne bo omogočeno. Ker mikroregija, ki se ima za odprto, multikulturno, evropsko in tolerantno, baje nima denarja za plačo kakšnega učitelja slovenščine več; ker pedagoški vodja ene od šol učiteljici slovenskega jezika svetuje, naj si sama uredi plačilo neplačanih ur pri slovenski samoupravi, če jih želi imeti plačane; ker je malikovanje nemščine v Monoštru postalo prioriteta in skoraj obsedenost…
Z neznosno lahkostjo (in ob asistenci nekaterih t. i. slovenskih funkcionarjev) se bo v prihodnje uničevalo kvaliteto pouka slovenskega jezika na monoštrski gimnaziji. Verjetno z določenim namenom. Kar nekaj staršev mi je omenilo, da svojih otrok ne bodo dali k slovenščini, če ta pouk ne bo več kvaliteten kot doslej. Tudi učiteljica, ki bo z dekretom poučevala – in ona je tu le nič kriva žrtev – mi je nekajkrat rekla, da se zaveda, da ne bo zmogla… Profesorico, ki je bila uspešna in edina v Porabju strokovno dorasla tej nalogi, pa so arogantno odslovili, ker se je zaradi le treh zaposlitvenih let znašla na seznamu viškov. Koga ali česa? Komu je bila na poti Elena Savelieva? Komu je na poti resen pouk slovenščine na monoštrski gimnaziji? Tistim – tudi sinovom slovenskih mater, ki tajijo svoje slovenstvo in snujejo madžarsko-nemško dvojezično gimnazijo v Monoštru? In pozabljajo, da je monoštrska gimnazija bila obnovljena in dograjena z državnimi sredstvi kot slovenska manjšinska gimnazija…. To je neetično in nemoralno. Toda – mar te grehe še, razen boga, kdo kaznuje???
Obe slovenski manjšinski organizaciji, krovna šolska komisija in uradni slovenski predstavniki  na Madžarskem se sicer trudimo preprečiti uničevanje pouka slovenščine v Monoštru, toda aroganca oblastnikov je neizmerna. Odgovor mikroregije na naše zahteve pravzaprav ni bil odgovor, ampak demagoško razglabljanje o tem, kar že vemo. Že na skupnem sestanku je bilo izpostavljeno, da želimo rešitve v prid ustreznemu in kvalitetnemu pouku slovenščine v monoštrskih šolah. Če teh rešitev ne bo, bomo probleme prenesli na višji nivo, najprej meddržavni, in če bo potrebno, tudi mednarodni. Žal, se nam verjetno to res obeta. In – treba bo še kričati, kričati!!
Vemo, in to je vsem kristalno jasno – slovenski manjšini v Monoštru se krši temeljna pravica do učenja lastnega jezika in kulture že na osnovnošolskem nivoju in prav v osnovni šoli je izvirni greh problema; gimnazija je le posledica. Mnogo nas je, ki smo naivno verjeli, da je pouk slovenščine v Monoštru zaželen. Ja, pri starših, ki so učence k temu pouku vpisali, je bil… Manj pa očitno pri vodstvih šol, ki so te starše in učence ignorantsko pustila na cedilu. Monoštrski šolski oblastniki imajo očitno zelo kratek spomin, saj so pozabili tudi na to, da je prav OŠ I. Széchenyija bila pred dvema desetletjema zgrajena kot centralna narodnostna šola! In danes? Ne govoričite o tem, da ni otrok in da morate iz tega razloga ukiniti slovenščino! Vsaka manjšinska skupnost je vesela vsakega, ki se uči njen jezik, saj ohranjanje in razvijanje jezika pomeni ohranjanje manjšinske identitete in to Porabski Slovenci dobro vedo. Razen tega je tudi slovenščina eden od uradnih jezikov združene Evrope, česar se pametni starši, ne glede na narodnost, tudi v Porabju dobro zavedajo.

Moje razočaranje nad aktualnimi dogodki je toliko večje, saj sem vsa ta leta naivno verjela in zaupala v pedagoških krogih mnogim, ki so danes na povsem nasprotnem bregu. Le zakaj???
 
*********************************
Besedilo, ki ste ga pravkar brali, je bilo napisano pred malo več kot šestimi leti - 4.7.2007 - za časopis Porabje!!! Takrat je Porabje še imelo žar in ostrino... 
Sicer pa, a je tisto besedilo, ki sem ga napisala včeraj, pred časom... kaj drugačno???
Tu je odgovor na bolna vprašanja nekaterih, kaj sem v porabskih logih počela ves ta čas; z objavljanjem nekaterih dokumentov iz mojih arhivov bom svoje odgovore še utemeljila. Pravo vprašanje pa bi bilo, kaj so ves ta čas počeli nekateri Porabci... In slovenski taki in drugačni diplomatski predstavniki, samozvani porabski odrešeniki...

Homo homini lupus...

Lažje se je delati neumnega, kot priznati dejansko stanje in zanj prevzeti odgovornost... Nekako tako čutim trenutno stanje duha v Porabju; glave v pesek, prisiljeni nasmehi, celo navidezna prijaznost... Kolektivno vegetiranje in laganje ob asistenci čebele matice... Proslave, ki bi pravzaprav morale biti komemoracije; maše zadušnice zavoženim priložnostim, ukradenim idealom... Neomajno sem verjela v idejo in poslanstvo Slovenskega kulturno-informativnega centra v Monoštru! Celo Slovenski dom so ga poimenovali... Mižala sem najprej na eno oko, potem sem poskušala na obe, pa eno uho sem si čez čas zamašila in po nekaj letih še drugo... Famozni pridevnik "slovenski" je že davno na smetišču zgodovine, duhovi umrlih junakov strašijo po hodnikih... Moreče in zadušno je in predvsem - skoraj brez slovenščine!!! Jaz sem menda tam pač nujno zlo, ki se ga ne morejo znebiti, se je pred kratkim potožil nekomu eden izmed členov organiziranosti... Kaj je ostalo od velikih idej? Kaj je ostalo od lepih namenov? V enem vogalu hiše se ustvarja slovenski radijski program, v drugem časopis, vmes je knjižnica, ki je nihče ne potrebuje, in molk, in organiziranost, ki se sesuva sama vase in je zgubila stik z ljudstvom... Pa kakšni programi, EPP organiziranosti, ki jih obiskuje vedno manj ljudi... Kje pa je slovenščina in navduševanje zanjo? Kje so zaveze o ohranjanju jezika in narodne pripadnosti? ... Mladi so prioriteta, v njihovo delo in prihodnost je treba vlagati... Mladi so bodočnost naroda! Tudi matična Slovenija bo pomagala. Lepo. Ganljivo... Grem po monoštrski ulici, pred mano tri gospodične, vodstvo porabske slovenske mladine. Malo prisluhnem živahnemu pogovoru, celo hočem malo pospešiti korak, da bi kakšno rekla... Oh in ah, obstojim kot vkopana... Resignirano ugotavljam: še bom morala vaditi madžarščino, če bom želela razumeti porabskoslovensko bodočnost...
 Učilnica za slovenščino na monoštrski gimnaziji... Knjige, kratke pravljice, ki sem jih prinesla, da bi dijaki brali, vadili branje. A - ga ne obvladajo? Ne, sploh ne... A bi ga morali? Ne, sploh ne!! Ne bi bilo lepo, če bi prekašali svojo učiteljico... Uf, nekam čudno vzdušje vlada na gimnaziji te dni, učitelji me gledajo, kot da sem sam hudič ali marsovec. Malo postanem pred prvim ogledalom... Je na meni res kaj narobe? Sem res tako strašilo? Kaj sem komu naredila? Je pomembno, da imajo dijaki popravljene napake v zvezkih? A bi res morali razumeti vprašanje Kje živiš?, če se že nekaj let učijo slovenščino? ... Je z mano kaj narobe?? ... Veš, pazi se, mi je bilo sporočeno danes; kmalu boš na gimnaziji nezaželena, saj vodstvo vendarle želi, da imamo dijake in da je na šoli slovenščina; če bodo spremembe, če bi prišel kdo drugi sem učit, recimo učitelj iz Slovenije, ki bi kaj zahteval, se dijaki ne bodo vpisali, tako se govori... Madona, a ste čisto znoreli??? ... Pred časom mi je ravnateljica zagotavljala, da je slovenščina pri njih enakovreden predmet vsem drugim, da želi, da pomagam, da želi nivo kot pri drugih jezikih. Verjela sem ji, saj nisem imela razloga za dvom. In kaj se dogaja zdaj???
Vrtiček neznanja in vseenosti bi okopavali in negovali dalje... Je komu sploh mar, da se dijaki naučijo kaj slovenščine? Kaj ima kdo od takega pouka, kjer se ni potrebno nič učiti? Vsi ogromno!! Dijaki brez truda lepe ocene, učiteljica službo, šola pa dodaten denar in trkanje po junaških prsih - pri nas imamo narodnostni pouk slovenščine!!! ... In na koncu sem jaz, fahidiot slovenistični, ki ne razume, da so njegove ideje o tem, da se dijaki kaj naučijo, v tej monoštrski gimnazijski indiji koromandiji absurd!!! Fosilni ostanek nekega drugega časa in miselnosti sem, relikt romantične preteklosti... V družbi, kjer so se vrednote ohranjanja jezika, zavesti in etike že davno razkrojile v prafaktorje, so moja prepričanja res odveč in moteča... Kaj naj počnem s to svojo ljubeznijo do lepote in vrednosti lastne materinščine??? Vera in upanje? V kaj???
Morda v bitja z drugih planetov, ki nam pošiljajo krasne signale v podobi nenavadno obarvanega neba...

sreda, 30. oktober 2013

Všečkaj me in klepetaj z mano - po slovensko!!

Facebook ali knjiga obrazov, kot je lepo po slovensko v eni od svojih pesmi pel slovenski kantavtor Gal Gjurin, je ena od zanimivejših iznajdb sodobnega informacijsko-komunikacijskega sveta. Sama sem se dolgo upirala skušnjavi lastnega fb-profila, a pred slabim letom me je zaneslo; stopila sem v svet virtualnih zvez in poznanstev, s tem da nisem pretiravala z nabiranjem fb-prijateljev; potrjevala sem pretežno tiste, ki jih poznam tudi v živo, torej realne znance, prijatelje in z veseljem vedno znova odkrila kakšno malo pozabljeno prijateljstvo. Zbrala sem nekaj čez 200 imen, zanimivih in vsaj 30 % sorodnih pedagoških altruistov, s katerimi si imamo veliko povedati. Glavnina mojih fb-prijateljev pa je iz Porabja, med njimi kakšnih 50 učencev in dijakov, ki so me za prijateljstvo zaprosili, ker so se našli na mojih fotografijah in so želeli tega še več. Moj hobi je tudi fotografiranje narave in dogodkov, zato je z mano vedno moj fotoaparat. Slikce seveda z veseljem objavljam in delim.
In kot rečeno, sem zbrala lepo število mladih porabskih fb-prijateljev. Zanimala me je komunikacija z njimi, pretežno jezik komunikacije. Ob tem primarnem in spontanem sporazumevanju že lahko ugotavljamo neke zakonitosti. Malo sem pregledovala njihove časovnice in ugotavljala, da prav vsi z vsemi - sošolci, prijatelji, brati, sestrami, starši in še s kom komunicirajo madžarsko! Niti ene slovenske besede nikjer, ničesar, kar bi dalo slutiti na neke davne slovenske korenine, morda nagnjenje do jezika, spontan zapis, jezikovno navado v okolju, govorno spodbudo iz šole, karkoli... Ničesar nisem našla... Generacija mladih in najmlajših v Porabju je popolnoma pomadžarjena, pa naj reče kdo, kar hoče, naj "organiziranosti" še tako dobro blefirajo in prirejajo razne predstave slovenstva po šolah za prefinjeno izbrane obiskovalce. Mladi si izmenjujejo in predlagajo za všečkanje različne madžarske spletne strani, navdušujejo se nad madžarsko in angleško sodobno pop glasbo. Ko je na Gornjem Seniku imela koncert Tanja Žagar, se je pojavilo na časovnicah nekaj njenih pesmi, to pa je vse. Nekateri, predvsem dekleta, neumorno objavljajo svoje fotografije in moledujejo za komentarje v smislu zrcalce zrcalce na steni, povej... In sem ob vsem tem pomislila, kaj bi lahko storila, da jih - če so me že povabili med svoje prijatelje - malo slovensko animiram... Prva priložnost je bila v času piranskih jezikovnih počitnic...
 Na fb sem objavila nekaj prav lepih fotografij in dodala slovenske komentarje, tudi posameznikom sem slikce, na katerih so glavni motiv, poslala. Začeli so prihajati sramežljivi odgovori: hvala, hvala lepa, lepo, dobro... Več kot nič, sem se veselila. S tovrstno prakso seveda nadaljujem in veliko se mi zdi, če slovenski komentar preberejo in nekaj malega odgovorijo. Redno komentiram tudi njihove objave, s sinom pa včasih s katerim izmed njegovih sošolcev tudi slovensko poklepetava. Tudi danes nama je takšen majhen klepet lepo uspel. Videla sva, da je na fb njegov sošolec, ki preveč ne mara slovenščine. Ker so počitnice, sva rekla, da ga povprašava, kje je na počitnicah, kako se počuti in če se bo učil kaj slovenščino. Odgovori: domov, dobro, ja, adijo. Več kot nič, vredno vztrajanja. Tudi z drugimi poskušam, a največkrat ni odgovorov. Prav tako jim čestitam za rojstne dneve, pohvalim kakšno slikco in v odgovor zapišejo hvala, hvala lepa. Na kakšna moja zoprna vprašanja tipa Kaj delaš, Kaj bereš, S čim se ukvarjaš, ko nisi v šoli... žal, ni odgovorov; le enkrat me je zelo lepo presenetil bivši seniški učenec, sedaj dijak strokovne šole v Monoštru, ki se je na moja vprašanja trudil odgovarjati. Tako je s slovenščino v porabskih logih...  Po nekaj letih učenja v šoli...
 Seveda bom vztrajala. Všečkajte me, jaz bom vas - in klepetajte z mano, a samo po slovensko! Morda je tudi to nekaj kamenčkov v mozaik uporabne slovenščine...