torek, 28. maj 2013

Je še upanje za normalen pouk slovenščine v Monoštru??

Je upanje. Ker dokler ne bo zagotovila za takšen pouk, ne bom odnehala!!! Moja preprosta definicija normalnega pouka, ki sem jo včeraj vsaj petkrat ponovila učiteljem, se glasi: Normalen pouk slovenščine v porabskih šolah je zame tisti, pri katerem se učenci ne samo učijo, ampak naučijo!!! Počasi postajam apatična, utrujena in naveličana. Prepričevati učitelje, naj, za božjo voljo, učence tudi kaj naučijo, je tragikomično... Prijazna in Domača gospa učiteljica bo - na žalost marsikoga - verjetno dalje vedrila na gimnaziji... Ker se ji ne da od tam; ker ji je popolnoma vseeno, če koga kaj nauči ali ne. Njej se še vedno zdi, da je vse v redu... Nobene zavesti, nobene etike, nobene odgovornosti do tega, kar počne. Dijaki bodo pač šli študirat v Slovenijo, se mučili, in večina se bo zagrenjena in izgubljena vrnila domov praznih rok... Izgubljena za manjšino, za vse. Celo sovražna do vsega, ker se slabo pripravljeni dijaki tega problema zavedo šele takrat, ko pridejo v Slovenijo... A ona tega ne vidi kot del lastnega problema, saj rabi le službo, vse drugo so problemi drugih... Njej, narodnostnim politikom in še komu dol visi!!! Halo! A je z mano kaj narobe, da mi ne??? Števanovska ravnateljica mi je s tragičnim glasom povedala, da se ji na razpis za razrednega učitelja ni javil noben kandidat... Ne vem, kaj bom delala jeseni... Ne vem, kako bom organizirala pouk... To je grozno, veste... Saj nam bodo še zaprli šolo, če bo šlo tako naprej... Res je: Števanovske šole ne ogroža bodoča cestna povezava med Gornjim Senikom in Verico, kot je ves čas mislila ravnateljica, ampak vprašljiva kvaliteta dela in kadrovska podhranjenost šole... Bomo dobili še kakšnega učitelja iz Slovenije?????????????????????? - je bil njen skoraj krik... Tudi mene trenutno zanima samo to.
Moj sestanek z ravnateljico združenih monoštrskih šol (tudi gimnazije) je bil prav lepo presenečenje. Po začetnih zadregah in tipanjih sva se zelo normalno pogovarjali in me je pozitivno prepričala... Na gimnaziji zelo želijo, da se ohrani narodnostni pouk slovenščine... Prav tako želijo kvaliteten pouk in rezultate, zato bi bil dobrodošel učitelj slovenskega jezika, naravni govorec iz Slovenije... Z veseljem ga bodo sprejeli... Tuji jezik (angleščina) ob slovenščini? Ja, dalo bi se dogovoriti... Starši naj napišemo prošnjo - čim prej!... Ona ne ve, kaj se dogaja s slovenščino, zelo je zaskrbljena zaradi hitrega zniževanja števila dijakov... Res ne ve, kaj bo z aktualno učiteljico, saj ji ne more zagotoviti polne obveze... Vse se bomo dogovorili, ni problema... Kaaaaaaaaaaaaaaj??? Ni nobenega problema? Še pred kratkim so me razni slovenski funkcionarji prepričevali o nasprotnem... Kdo je v bistvu tu problem??? Verjetno jaz, ki težim in želim priti zadevam do dna. In bom prišla, verjemite!!!
Zanimive ptičke šmarnice so si zgradile gnezdo kakšen meter od mojega kuhinjskega okna... Izvalili so se štirje drobceni ptički... S Samuelom sva jih dan za dnem opazovala in občudovala, včasih, ko se nama je zdelo, da so predolgo brez hrane, sva jim tudi na tankih palicah dajala v kljunčke majhne koščke kruha. Bili so najina družinica. Včeraj, ko sem posnela to fotografijo, so imeli letalne vaje... Kmalu jih ne bo več, sva rekla. Danes zjutraj so izginili in se niso več vrnili... Samuel jih je ves čas čakal, a gnezdece je ostalo prazno... Enkrat bodo spet novi... in še spet... in življenje narave bo šlo naprej... Tudi življenje ljudi... In življenje jezika... Kam??? Ne vemo... Jutri je novi dan, novi sestanek, nova priložnost... Je še upanje za normalen pouk slovenščine v Monoštru?? ... Nikoli ne reci nikoli! - mi velikokrat v pogovoru reče slovenski generalni konzul v Monoštru... Jaz pa imam raje tisto - Iz Rusije, z ljubeznijo...

sobota, 25. maj 2013

Bil je dan mladosti ...

Danes je čisto navaden, deževen 25. maj ...
Za tiste, ki smo rojeni "pedeset i neke" in nas ni sram, da imamo še vedno dober spomin ter preteklost, na katero smo ponosni, je to še vedno dan spomina na nekaj lepega ... Nekaj, kar se seveda ne more vrniti, ker normalni ljudje živimo za danes in jutri, torej nekaj, na kar nas vežejo nostalgični spomini. Sama izviram iz globoko pobožne, pravzaprav cerkveno fanatične družine; moje otroštvo in mladost sta potekala na prašni cesti med domačo hišo in 6 kilometrov oddaljeno cerkvijo, kamor sem - ne glede na čas in razpoloženje - hodila skoraj vsak dan z mamo in očetom, seveda peš, na pevske vaje (oče je bil organist, mama pa prvi sopran cerkvenega zbora) ... In ob nedeljah trepetala na koru, ko nas je župnik zmerjal in nam grozil s peklom ... Kaj je ta naš bog res tako grozen? - sem se večkrat spraševala, in nikoli doumela zgodbe, kako grešna bitja smo se rodili, in ta naš župnik nas lahko vodi do odrešenja ... Tudi ko sem šla k prvemu obhajilu, sem s strahom razmišljala, če sem tega ljubega Jezusa res vredna ... Pa ure verouka; nisem bila med razgrajači, ker se za organistovo hčerko ni spodobilo (čeprav me je mikalo), a vse, kar pomnim, je kričeči župnik z dolgo palico, ki naganja poredneže po veroučni učilnici ... Vsa ta mora pa se me je dotikala vedno manj, saj je v šoli bilo veliko lepše in bolj sproščeno. Požirala sem zgodbe o junaških partizanskih kurirčkih, sprejem med pionirje, kjer so nam prebrali pismo tovariša Tita, v katerem nas je hvalil in zatrjeval, kako ponosen je na nas, je bil izjemen!!! Nobene grožnje, nobenega pekla z večnim ognjem in parklji ... Le svetla prihodnost ponosnih pionirjev!!!
 Ves maj smo se pripravljali na praznovanje dneva mladosti. Vadili smo kulturni program, pisali sporočila tovarišu Titu in kakšen teden pred 25. majem je bila prireditev s t. i. Titovo štafeto. Do nas je sicer prišla le občinska štafeta, nekajkrat sem jo kot pridna učenka lahko tudi nekaj metrov nosila ... Bilo je veličastno! Še danes ne vidim v teh dogajanjih nič grdega, ne morem doumeti, kako lahko slavni in malo manj slavni slovenski Janezi, ki so gotovo nosili vsaj republiško, če ne zvezno štafeto, pljuvajo po lastni preteklosti. Sram naj jih bo!!! Potem sem bila mladinka in kot obetajoča pesnica sodelovala na številnih Festivalih bratstva in enotnosti po vsej Jugoslaviji. Kako krasne prireditve so bile to!! Druženje mladih, šport, kultura - nepozabno!!! Ko sem doštudirala, sem se zaposlila v pedagoškem poklicu na šoli, katere ravnatelj je bil "pomembna partijska živina". Nikoli nisem bila članica partije, ne pozneje kakšne stranke, a moje srce je vseskozi na levi strani ... Ravnatelj mi je nekajkrat sicer omenil, da bi - zaradi svoje gobčnosti - lahko bila dobra za njihovo stvar. Seveda sem vljudno odklonila in sva se naprej obnašala, kot da ni bilo rečeno čisto nič ... Iz teh lastnih izkušenj resnično ne verjamem prav nikomur mojih let, ki pravi, da so ga silili v partijo. Ah, poznala sem jih veliko, ki so šli v partijo, ker niso imeli ustrezne izobrazbe za to, kar so delali - take smo imeli tudi na moji šoli in jih odkrito prezirali.
25. maj - dan mladosti - mi je ostal svetel spomin na ranjko Jugoslavijo, tisto državo, ki sem jo čutila kot drago domovino. Meni osebno se niso dogajale nobene krivice, prav nasprotno: kot odlična učenka iz skromne delavske družine sem od države dobivala štipendijo, s katero sem se lahko preživljala že v času srednje šole in potem na študiju ... Doma sem sicer velikokrat poslušala grozne zgodbe o krivicah, ki so se dogajale mojemu očetu, ker je bil župnikov človek. Neznanci, menda oznovci, so ga ugrabili in tri dni mučili, da bi izdal neke farovške skrivnosti ... Zato naj bi jaz sovražila komuniste??? Ja, ljubi bog, kaj pa imam jaz s tem??? Prav zaradi takih pogledov na bivša dogajanja se Slovenci ne bodo nikoli spravili s preteklostjo ... Dedki in babice - nehajte!!! Nehajte moriti sinove in hčere, vnuke in pravnuke s tem, česar sami niste bili sposobni razrešiti med seboj!!! Dovolite nam gledati na naša življenja z našimi očmi ...
In dovolite nam, navadnim državljanom, da spodobno živimo še naprej ... Ne dotikajte se z umazanimi mislimi naših spominov, naše mladosti ... Ki je bila svetlejša, kot je, žal, mladost naših otrok ... Saj mi smo imeli prihodnost, skupaj smo jo gradili in verjeli vanjo. Danes? Danes je siv deževen dan. V tej sivini vemo le to, da nam sedanja država jemlje prav vse … Najbolj pa svobodo izražanja misli, občutij, stališč … Le enega nam ne more - spominov na dneve mladosti ...

torek, 21. maj 2013

Slovensko-madžarski ljubezenski izlivi ali ko Janoš obišče Boruta

 
Danes je bil prav poseben dan; že v jutranjih poročilih Radia Slovenija potem pa še ves dan v vseh medijih smo poslušali vesti o sicer malo skrajšanem obisku madžarskega predsednika Janosa Aderja v Sloveniji, kamor ga je seveda povabil slovenski predsednik Borut Pahor. Skrajšan obisk? Menda bi morala že včeraj - po prvotnem scenariju - predsednika sedeti skupaj na večerni predstavi madžarskega baleta v Cankarjevem domu, ampak gost je imel pomembnejše opravke: moral se je pokazati med rojaki na tradicionalnem velikem romanju v madžarski srčni bolečini - danes romunski Transilvaniji, kjer živi številčno zelo močna madžarska skupnost, tista, ki je po madžarski zakonodaji o podelitvi državljanstev zamejskim Madžarom (prva zmaga Orbanove vlade!) vložila največ prošenj. In kaj pomeni za diasporo madžarsko državljanstvo? Volilno pravico, morda še kakšen privilegij, na Madžarskem! ... O čemer državljani znotraj madžarskih meja nimajo najlepšega mnenja ... Kot še o marsičem ne, ampak ...
 Srčna bolečina madžarskih domoljubov
 
 Srčna bolečina slovenskih domoljubov
 
Predsednika se seveda nista pogovarjala o domoljubnih in romantičnih temah, ampak sta - kot njunima položajema pritiče - ugotavljala, da sta Slovenija in Madžarska od nekdaj prijateljski državi, da nimata odprtih vprašanj, da nimata ozemeljskih zahtev ena do druge, da odlično sodelujeta (A po novem političnem besednjaku odličnost pomeni, recimo, ukinitev železniške povezave med Ljubljano in Budimpešto??? Seveda!! Če ste odlični, sodobni in okoljsko ter zdravstveno uzaveščeni, pojdite peš!! Kot nekoč na romanje v Lurd ali Fatimo ...), lahko pa bi še izboljšali gospodarsko sodelovanje. Ja, tudi manjšino imata, Slovenija madžarsko in Madžarska slovensko ... In krasno skrbita zanju. No, v Porabju še nek košček neke ceste manjka, pa malce bo potrebno narediti še kaj na gospodarstvu, šolstvu, ampak - mi imamo odlične medsebojne odnose. To je najvažnejše!
 
Madžarski predsednik je glede poglobitve dvostranskega sodelovanja menil podobno in poudaril, da med državama ni sporov, so pa naloge, ki jih je potrebno rešiti. Poglobljeno sodelovanje Ader vidi predvsem na področju skupne infrastrukture (peti prometni koridor), in energetike. Podpira tudi čezmejno gospodarsko sodelovanje med Prekmurjem in Porabjem.
Kot je dejal Pahor, sta oba predsednika še ugotovila, da sosednji državi povezujeta tudi narodni manjšini in da sta obe vladi in državi obvezani k polnemu razmahu istovetnosti in identitete obeh manjšin.
Slovenski predsednik je dejal, da lahko po pogovorih z Aderjem reče, da je »spoznal novega prijatelja, prijatelja, na katerega se bo lahko v času svojega mandata, tako kot on name, lahko zanesel takrat, ko bova poskušala po najinih najboljših močeh in v okviru najinih pristojnosti storiti vse za to, da se sicer zgledno medsosedsko sodelovanje še poglobi v smeri čvrstega in iskrenega prijateljstva«. (Dnevnik, 21.5.2013)
 
Dragi Porabski Slovenci, predsednika sta potrdila, da obstajate! Borutova zlata ribica (ima kakšno tudi Janoš???) pa vam bo gotovo izpolnila vsaj 3 želje, kot to pač delajo zlate ribice. Zato - čim prej poromajte k njej!! Aha, katere želje? Predlagam naslednje: 1. da bo novi Borutov prijatelj Janoš o svojih spoznanjih in dognanjih v Sloveniji kakšno rekel svojemu šefu Viktorju, 2. da bo cesta med Gornjim Senikom in Verico, četudi le virtualna, vsaj 5 let brez lukenj in 3. da ne boste pozabili slovenščine ... A ker so naši medsebojni odnosi čista nebeška poezija, uresničitev teh želja sploh ni bistvena ...


petek, 17. maj 2013

Diskriminacija kot sredstvo asimiliranja Porabskih Slovencev

Moje trenutno razpoloženje je enako cesti skozi mračen gozd in ne tako svetli, kot je ta pod obokom cvetočih akacij... V Monoštru vlada čudno zatišje, glasovi po telefonu so rahlo nejevoljni in odrezavi, tudi če jim pripovedujem lepe stvari. Oh, kako hitro se poslovijo gospe na drugi strani žice! Ni čudno, če jih menda nočem razumeti... Madona, kaj je tu za razumeti???
Kot dehteča odlomljena veja cvetoče akacije... Kako dolgo bo živela??_____________________________________________________________________

Danes sem se odpravila s škatlo knjig, ki sem jih še dolgovala dijakom, na gimnazijo. Tam je bila tudi učiteljica asistentka Metka, skupaj s Prijazno in Domačo gospo učiteljico sta imeli pouk za eno učenko 10. razreda... In gospa je sama načela temo povabila na števanovsko šolo. Ja, predsednik Državne slovenske samouprave je res govoril z njo. Bravo, predsednik!!! Ona še razmišlja, govorila je z ravnateljico, ki želi, da ona ostane, ne ve sicer, kako bo z 9!!! (devetimi, prav ste prebrali) dijaki naslednje šolsko leto zapolnila obvezo... Nič ne ve, ravnateljica (ki je seveda Madžarka in je slovenščina - razen kot forma - ne zanima) pravi, da je lahko pri pouku tudi kakšen učitelj iz Slovenije... Sveta preproščina!!! Dva učitelja in eden ali dva dijaka, to je bolno! In smo prečekirali dijake, predvsem so me zanimale njihove preference glede učenja slovenščine. Ah, jih ni... Zanimata jih zastonj smučanje in morje... Le eno dijakinjo slovenščina zanima in se pridno uči. 13 dijakov letos odhaja in to je pogreb slovenščine na gimnaziji v Monoštru!!!
Potem sem srečala mamo ene izmed učenk 4. razreda (včeraj sem govorila še z dvema), ene izmed tistih, ki naj bi šli naslednje šolsko leto v 5. razred na gimnazijo, v slovensko narodnostno skupino. In tu se začne umazana zgodba o diskriminaciji učencev, ki v Monoštru obiskujejo pouk slovenščine ali bi ga obiskovali v prihodnje. Če so učenci na osnovnošolski stopnji monoštrske šole vključeni v pouk slovenščine, nimajo pravice do pouka tujega jezika!!! In kdo izmed staršev bo v svetu, kjer je kakšen svetovni jezik že standard za vsakega, vpisal otroka v program, kjer do srednje šole ne bo deležen niti ure pouka recimo angleščine ali vsaj nemščine, ki je v Monoštru zaenkrat bolj prestižna??? V Monoštru so - danes verjamem, da namerno in premišljeno - izenačili po šolskem statusu narodnostno materinščino in tuji jezik, zameglili razlike in tako starše prikrito napeljevali k vpisu otrok k tujim jezikom in jih odvračali od učenja narodnostne materinščine. To počnejo še danes in starši teh 6 bodočih gimnazijskih petošolcev zgroženi ugotavljamo, da hočejo prikrajšati za pouk tujega jezika naše otroke, če jih bomo vpisali k slovenščini!!! In tega si niso izmislili v Budimpešti, temveč v Monoštru!!!... Tistem Monoštru, ki naj bi bil središče slovenske skupnosti, katerega župan je menda blazno naklonjen Slovencem in vsemu v zvezi z njimi... V čem jim je naklonjen? V tem, da pristaja na diskriminacijo slovenskih učencev v monoštrskih šolah???
Tako mama, ki sem jo srečala danes, kot tisti dve od včeraj, so zatrdile, da bodo njihovi otroci šli k slovenščini v primeru, če bo učitelj iz Slovenije in če bo ob slovenščini še najmanj dve uri angleščine kot ocenjevanega predmeta. Vemo, so rekle, da brez tujega jezika ne gre. Slovenske univerze, kamor bi želele poslati študirat svoje otroke, če bodo uspešni, zahtevajo od študentov dobro znanje slovenščine in tudi angleščine. Torej - naši otroci se bodo učili slovenščino, če se bodo imeli možnost učiti tudi angleščino!!! Popolnoma jih razumem in sem o namerni monoštrski diskriminaciji slovenskih učencev še bolj prepričana - posebej v luči vedenja, da se na seniški in števanovski šoli vsi učenci učijo slovenščino, ob njej pa tudi nemščino. Zakaj se to ne da v Monoštru??????????
 Včeraj sem na osnovni šoli v Monoštru tudi jaz oddala prošnjo za opravljanje razrednega izpita iz angleščine, seveda za mojega četrtošolca. Izpit bo opravljal še pred koncem šolskega leta - morda ga bo 1. septembra potreboval - pa ne na monoštrski gimnaziji, da ne bo pomote... Mama ga bo sicer učila slovenščino kot doslej, a grozno mi je za vse ostale, ki jih očitno čaka bolj kruta usoda. Jebemti, bo kdo udaril po mizi???
****************************************************
To so pravi problemi, gospe in gospodje politiki in njim podobni. Na tej in oni strani meje... Če bi vam res bilo mar za ohranjanje jezika, bi se resno lotili tega, ne pa v zvezde kovali družinske biznise in jih proglašali za rešitev manjšinskih problemov in ohranjanje identitete...

ponedeljek, 13. maj 2013

Upajmo, da porabski trud prinese nekaj pozitivnega


»Na sestanku sem poudaril: v zadnjih letih smo se potrudili in prevzeli skrb za inštitucije in medije. Tako lahko namreč pridobimo mlade. Smo celo prisiljeni, da prevzamemo take naloge, ki jih drugi nimajo, moramo se potruditi na primer tudi na gospodarskem področju. Dosegli smo veliko pri evropskih projektih, poskušamo biti aktivni in ohraniti svojo majhno skupnost. Tega morda ne vejo pripadniki narodnosti, ki živijo v aglomeraciji Budimpešte. Mi smo tukaj na terenu, na obmejnem območju, za vse moramo poskrbeti sami. Upajmo, da naš trud prinese nekaj pozitivnega, da bi ne le čez deset let, temveč tudi čez petdeset in sto let živeli Slovenci v pokrajini, kjer prebivajo že več stoletij.«
Zgornji citat sem ukradla iz intervjuja Dušana Mukiča s predsednikom Državne slovenske samouprave, Martinom Ropošem, ki je pred kratkim bil na pomembni konferenci v Budimpešti; pomembni predvsem zato, ker se je razpravljalo o različnih vidikih popisa prebivalstva 2011. leta na Madžarskem, katerega rezultati so za slovensko skupnost - sem še vedno prepričana - zaskrbljujoči. Ves čas smo govorili in pisali, da je bilo Slovencev na Madžarskem, po popisu leta 2001, 3040, po popisu 2011 pa se je številka skrčila na 2820, torej 220 oseb manj!!! Na omenjeni konferenci pa je statistični urad naplavil novo število Slovencev na Madžarskem po popisu 2001, in sicer naj bi jih takrat bilo kar 4832!!! V desetih letih bi se tako število pripadnikov slovenske narodnosti naj zmanjšalo skoraj za polovico!!! To so seveda grozljivi podatki, na pojasnila pa predsednik še čaka. Upajmo, da jih bo tudi dočakal. In ukrepal, ne le on, temveč vsi, z bolj načrtovanim ukvarjanjem z živimi ljudmi in z ohranjanjem živega jezika!!! Politiki seveda vidijo stvari malo skozi rožnata očala, kot lahko sklepamo iz zgornjega citata. Vse, kar je bilo povedano, je gotovo stoodstotno res. Toda???
 
Čez petdeset ali sto let - če ne boste opozoril glede učenja in rabe slovenskega jezika vzeli resno - bodo v Porabju spomeniki, razni vaši kulturni in drugi domovi, pa kakšna obnovljena cesta, in tu bodo živeli ljudje, ki bodo pripovedovali o tem, da so njihovi predniki bili Slovenci, oni pa so - verjetno Madžari, ker ti predniki svojih otrok in vnukov pač niso učili slovensko, čeprav so se sami imeli za Slovence... In njim, neobremenjenim z zrenjem v preteklost, s strahovi in pesimizmom prednikov, res ni jasno, kako dedki in babice ter pradedki in prababice te družinske srebrnine niso predali svojim otrokom, ampak so največji zaklad, zaradi katerega so se imenovali Slovenci in bili skupnost, svoj jezik, z neznosno lahkostjo opustili. Zavrgli. Zatajili... Zato so v luči takega, sicer krutega, a prekleto resničnega razmišljanja, govoričenja o Slovencih v Porabju čez petdeset ali sto let navadna demagogija. Vsak izmed vas bi moral prispevati svoj jezikovni delež, ampak res vsak!!!
 
... Tako mogočno bo čez petdeset ali sto let še vedno sredi Monoštra kraljevala prelepa baročna cerkev... V njej se bo vse redkeje molilo in pelo slovensko (zdaj se enkrat mesečno z duhovniki iz Slovenije), kajti cerkev v Porabju je do konca pomadžarjena. Vsi obiski in obljube raznih škofov in drugih cerkvenih predstavnikov so navadne laži in sprenevedanje za novinarske mikrofone in kamere. Porabski madžarski župnik ne čuti nobene potrebe po učenju slovenščine, sicer pa ga tudi verniki verjetno k temu ne spodbujajo... On je vendar tu, da širi in utrjuje vero, ne pa zato, da bi to počel po slovensko, kot mi je pred leti dejal bivši seniški župnik... In kako naj ta silni porabski trud prinese nekaj pozitivnega, če se z ohranjanjem živega govorjenega jezika in dosledno načrtovano ter izvajano jezikovno politiko manjšina sama ne ukvarja???
 
Boste kdaj spoznali, da se po vseh bliskovitih spremembah v vsakdanjiku morate korenito spremeniti najprej vi sami in narediti prvi korak - k slovenščini, k dosledni in zavestni rabi le-te, k utrjevanju korenin... Ni druge poti. Mi iz matice ne moremo biti Slovenci namesto vas...


sobota, 11. maj 2013

Nikomur ni mar za slovenščino v Porabju!!!

Mogoče mislite, da se zaj....vam, pa se ne!!!!!!!!!!!!
Pretresljivo!   Pred našimi očmi nam izginjajo
cele slovenske skupnosti;  v Porabju, v Reziji,
v Ziljski dolini, v Istri, ...  Hudo.  
Boli ...

Zgornje sporočilo mi je včeraj poslal nekdo iz Slovenije, katerega mnenje že dolgo zelo cenim ... In mu je, tako kot meni in še neštetim v Sloveniji in še kje, še kako mar za slovenščino v Porabju! Tako razmišljamo v Sloveniji, in ne moremo verjeti, da vam v Porabju ni pomoči. Po vseh teh letih, po vseh poskusih, da vas motiviramo, da se poenotite (v odnosu do pomena jezika za ohranitev skupnosti, seveda), da iskreno spregovorite o temeljnih problemih skupnosti, da si razdelite naloge, sodelujete in pokažete vsaj malo interesa za skupno dobro - - - obupujem!!!
Ne bi bilo potrebno veliko; usesti se skupaj, morda neformalno, brez govorov, sporazumov,  novinarskih mikrofonov in kamer ... In priznati. Zajebali smo!!! Bili smo prepričani, da bomo skupnost ohranjali z obnavljanjem kulturnih domov, postavljanjem spomenikov, časopisom, radiem, simpoziji, konferencami, sestanki, plesom in petjem ... Jokanjem za več denarja na tej in na oni strani meje ... Velikokrat je kdo iz Slovenije omenjal, da ta revitalizacija porabske skupnosti predolgo traja ... Da bi po vseh izobraževanjih učiteljev, novih učnih načrtih in učbenikih, sorazmerno varnih delovnih mestih, neštetih možnostih za učence in učitelje ... moralo biti na jezikovnem področju bolje ... Da bi se učitelji morali zavedati, da njihovo delo ni le služba, ampak poslanstvo ...  Da jih je hudo gledati, take resignirane in brezvoljne, ko te z očmi potiskajo iz zbornice, razreda, iz šole ...
Nič se ni zgodilo! Slovenska skupnost v Porabju nima vizije, nima jezikovne politike, nima pogleda v prihodnost ... Aktualni funkcionarji očitno mislijo, da se z njimi mora vse končati ... Tisočletno ohranjanje jezika, kulture in slovenske duše je na usodnem razpotju ... Vodstva šol enostavno ne razumejo, nočejo razumeti, da je usoda ohranjanja jezika pri najmlajših v njihovih rokah ... In da se jezik ne more ohranjati z blefiranjem, ampak z rabo ... Taktizirajo, so zahrbtni, skrivnostni in - da se slučajno ne bi komu zamerili!!! Kaj res ne razumejo???
Po vseh mukah in neprespani noči sem včeraj napisala pismo predsedniku Državne slovenske samouprave, torej organizacije, ki je neposredna sogovornica madžarskih oblasti, in (vsaj politično) odgovorna za pouk slovenščine v porabskih šolah ... Pismo sem dala v vednost vsem, ki imajo karkoli s tem področjem, verjetno ga boste v kratkem lahko brali tudi na tem blogu, saj ni nobena skrivnost, ampak še ena v vrsti krvavih resnic ... Kmalu me je poklical predsednik. Imela sem občutek, da sva vse razčistila - in mu iskreno verjela ... Že danes pa sem ugotovila, da igra dvojno igro. Hudiča, zakaj??? Le kdo izmed vas bo junak, ki bo imel toliko poguma in ustavil pogubne (seveda za učenje in znanje slovenščine) poteze števanovske ravnateljice??? Le kdo ji bo odločno rekel, zahteval, da za dvojezični pouk najde dvojezičnega učitelja??? Saj ga lahko, če hoče. Ampak ...
Predsedniku bom pošiljala pozitivno energijo, mogoče bo pomagalo ... In bo uresničil, kar je obljubil za torek … Ali pa ne; tudi to mi je znano …

sreda, 8. maj 2013

Je komu mar za slovenščino v Porabju?

Vprašanje v naslovu pravzaprav ni pravo. Ni dovolj natančno. Raje bi se vprašala: Je Porabskim Slovencem (+ politikom katere koli barve v Sloveniji) sploh mar za ohranjanje slovenskega jezika in identitete v Porabju? ... Takole, deklarativno, gotovo. A kako to početi? S sestanki, gradnjo ceste, eno vzorčno kmetijo (vzorec - za koga???), obnovo kulturnih domov in drugih objektov, ki so obnovljeni lepa sejmišča za raznorazne madžarske mešetarje, s spominskimi stebri na pokopališčih, simpoziji, predstavitvami knjig in spominskimi ploščami, s potemkinovskimi projekti, z obiski političnih predstavnikov s te in one strani, s podpisi sporazumov o vplivu gama žarkov na rast rumenih marjetic??? ... Fantje in dekleta, zafurali ste zgodbo!!!!!!!!!! V vsem tem balastu ni videti, niti čutiti živih ljudi; porabskih otrok, mladostnikov, njihovih staršev, dedkov in babic, občestva skupnosti... živega slovenskega jezika in doslednih prizadevanj za njegovo ohranjanje... (Da ne bo pomote: Vse, prej našteto, je sicer potrebno in dobrodošlo, a nima žive, ohranjevalne vsebine!!!) Kdo bo čez nekaj let, morda desetletij, v Porabju govoril in čutil slovensko? Kdo bo morebitne učence učil slovensko? Kdo bo pel slovenske pesmi in sploh lahko iskreno in odločno rekel, da je Slovenec?? Ali danes to zanima koga v Porabju ali se vsak trudi le za lastno preživetje in mu dol visijo zgodbe o ohranjanju slovenstva??? Pa, poglej, mi je neki dan rekel madžarski znanec. Kdo lahko resno jemlje te tvoje Slovence, saj so v bistvu večji Madžari od nas. Le takrat so Slovenci, ko si zraven ti, ko so kamere in obiski iz Slovenije. A se še ne boš naveličala sanjati o neki slovenski romantiki? Veš, tega ni ... Na jok mi je šlo ... Spremenila sem temo pogovora ...
Tega ni, vem ... Zato včasih pobegnem k tišini te čepinske kapelice in poslušam šelestenje majskih listov in trav ... Res je. Slovenci v Porabju nimajo strategije ohranjanja jezika in identitete, ne pride jim na misel, da bi se ukvarjali s sedanjostjo in prihodnostjo svojih ljudi; lepše je bluziti v preteklosti in se ukvarjati z mrtvimi in polmrtvimi. Ti ne ugovarjajo, tudi spominske plošče in zidovi so grobno tiho. Čas pa gre po svoje, skozi in mimo nas ... Grozno je, mi je danes dejala porabska kolegica, da se - kljub neštetim možnostim - položaj slovenščine v Porabju ne izboljša, samo slabše je. In naši politiki ne naredijo čisto nič, sploh se jim ne zdi problem, da tudi v njihovih sredinah nihče več ne govori slovensko, da zaposlujejo Madžare brez znanja slovenščine in sploh ne pomislijo, da bi jim predlagali, da se začnejo učiti slovenščino, če želijo ohraniti zaposlitve v manjšinskih sredinah. Madona, plačani so, da bi bili Slovenci, pa niso. A tega v Ljubljani ne vidijo??? - se je razburjala ... Ne, draga moja kolegica, tega nočejo videti ne v Ljubljani, ne (zaenkrat) v Budimpešti. In dokler bo tako, bo vsem v redu, le slovenščine ne bo več. Bodo le poklicni etnobiznis Slovenci, ki bodo turistom pripovedovali zgodbe o tem, kako so nekoč tu živeli neki Slovenci ...
 
Pretekli teden, obisk gospoda Pavla Zablatnika s Koroške; sedeli smo ob kavi, se pogovarjali, sanjarili o skupnih načrtih ... S kakšnim žarom je gospod pripovedoval o družinskih delavnicah v Kančevcih v Prekmurju, o motiviranju družin za učenje slovenščine, za prebujanje slovenstva!!! In povabil Porabce k sodelovanju ... Sama sem navdušena. A kje so bili Porabci??? Nekaj časa je bila z nami nova sodelavka Zveze. Predsednik Zveze Slovencev se je pridružil za nekaj minut, vstal, odšel. Brez pozdrava, brez pojasnila. (Nato smo ga videli sedeti na terasi restavracije z njemu očitno ljubšo, madžarsko govorečo družbo ...) Bilo je neetično, nekulturno. 13. junija je sicer v Monoštru načrtovan dogodek spoznavne narave, upajmo, da se bo zgodil. In še veliko takih in podobnih povabil za sodelovanje je, glavnina brez odziva. Komu in čemu sta pravzaprav v taki obliki in brez vizije za prihodnost naroda, s tem pa jezika in kulture, namenjeni slovenski organizaciji??? Sami sebi? Etnobiznisu? Hlajenju vesti politikom v matici? Trkanju po prsih politikom v Budimpešti? Vsem in vsemu po malem, le temeljnemu cilju in lastnemu ljudstvu najmanj ...
 
 Prisluhnite najmlajšim v Porabju - nobeden več ne govori slovensko; prisluhnite sebi - redko govorite slovensko. In vaše družine, otroci, vnuki? Skoraj nihče ne govori slovensko. Kako, hudiča, si zamišljate narodnostno bodočnost? Ali nočete videti, da se prihodnost gradi na sedanjosti in je odvisna od tega, koliko bo dosleden pri rabi slovenščine v različnih govornih položajih predsednik narodnostne organizacije, član slovenske organizacije, učitelj v šoli, član kulturnega društva, duhovnik v cerkvi, natakar v restavraciji ... In nočete videti, da v prvi vrsti sami še zdaleč niste dosledni in lojalni v rabi slovenščine ... To je usodno za skupnost!!!  



sreda, 1. maj 2013

Malo smo blefirali... in malo recitirali slovenske pesmi

Tudi v Monoštru smo pred nedavnim gledali lunin mrk; na fotoaparat sem se spomnila, šele ko je šel proti koncu... A ni bil le lunin mrk, še kakšni so bili. Da se ne bi komu zamerili, mnogi v Porabju elegantno mrknejo, sicer ne tako malo kot ta luna na fotografiji... Aha, odgovor na vprašanje v zadnjem zapisu moram dati. Številni klici in mnenja, bentenje in še kaj. Po vseh, zelo različnih nasvetih sem se odločila. Pedagoški vodji gimnazije je brez dodatnih obrazložitev bilo sporočeno, da bo moj sin prihodnje šolsko leto obiskoval 5. razred na gimnaziji, in sicer v slovenski narodnostni skupini. Gospa je vzela na znanje, rekla, da je v redu, ker je med drugim tudi odličen učenec, in tako je zgodba končana. Zanje, zame ne!!! Zame še vedno le v primeru mojih dveh pogojev; če ne bosta izpolnjena, gre moj sin na OŠ v angleško skupino ali pa tretjo pot, v Slovenijo, kjer sem na mariborski šoli v bližini našega stanovanja tudi že dogovorjena. Ja, ni problem moj sin, grozno mi je zaradi njegovih sošolcev, ki nimajo takih možnosti, in lahko samo ostanejo, prikrajšani za znanje slovenščine in znanje tujega jezika. Severna Koreja, vam rečem...
To pa je že druga zgodba, od tropičja v naslovu dalje, tradicionalno recitiranje slovenske poezije, ki ga organizira Državna slovenska samouprava. Tokrat je potekalo v knjižnici gornjeseniške šole, udeležilo pa se ga je 29 učencev seniške, števanovske in monoštrske šole, od 1. do 6. razreda. Učenci so nastopali v 3 skupinah, po 2 razreda skupaj, vsak je povedal eno obvezno pesem in eno po lastni izbiri. Iz leta v leto ugotavljam, da so recitacije boljše, tako učenci kot učitelji se trudijo, v tem letu ob izdatni pomoči učiteljice asistentke - njen pozitiven trud in vpliv na izgovor slovenskih besed je bilo čutiti pri večini nastopajočih.
Seveda sem tokrat tudi malo pristranska in objavljam slikco treh - četrte nastopajoče žal ni zajel objektiv - recitatorjev v drugi skupini, "mojih" monoštrskih četrtošolcev; Julija je bila skoraj tretja, Samuel, ki je nastopil zunaj konkurence, in bil odličen, je dobil posebno priznanje, in Zalan, zmagovalec druge skupine (3. in 4. razred). Vsi trije odličnjaki, vpisani za naslednje leto v slovensko skupino na gimnazijo. A ne le moj sin, tudi drugi s figo v žepu, le da oni skoraj obsojeni na to odločitev in prikrajšani za marsikaj. Kaj res nikomur ni mar????????? Državna slovenska samouprava, kot posredno odgovorna tudi za pouk slovenščine v Monoštru, (konec koncev je po madžarski zakonodaji to edina organizacija, neposredna sogovornica madžarskih oblasti, saj ima druga slovenska organizacija, Zveza Slovencev na Madžarskem, zgolj status društva, kar pomeni, da se s takimi vprašanji uradno ne more ukvarjati!!!) bo morala kakšno glasneje reči in iskreno priznati, da tako ne gre več naprej!!! Zdaj je čas, gospe in gospodje, da pogledamo problemom v drobovje in rečemo - kot sem že nekje zapisala - bobu bob in ne fižol s posebnimi potrebami!!!
In ob koncu še ta zgodovinska fotografija strokovne komisije ki je zasedala v pravkar prenovljeni ravnateljičini pisarni, dobro razpoložena, predvsem pa tudi po videzu slovenska - sicer po naključju - oblečena v barve slovenske zastave... Predsednik Državne slovenske samouprave, sekretarka Zveze Slovencev in avtorica tega zapisa smo presojali o kakovosti recitacij. In presodili. Ker na tekmovanju nekdo mora biti prvi ali drugi ali tretji. Sicer pa zmagajo vsi, ki so pogumni, in pridejo. Tudi tokrat. Bilo je lepo, prisrčno, slovensko...