Я тебя люблю!!

Malo nenavaden naslov, pa vendar tako lepo zveneč... Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, so me formalno umestili na monoštrsko osnovno šolo; dobila sem zanikrn kabinet, ki smo si ga delile s čistilkami. Vodstvu šole je bilo - ob vseh možnih prostorih, ki so bili na voljo - nekako normalno, da je za slovensko svetovalko oziroma lektorico, kot so mi rekli, to kar pravšen prostor. Med metlami, krpami, vedri in čistili sem si dan za dnem utirala pot do majave pisalne mize in omare, ki se ni več zapirala... čez neko poletje so moje stvari kar - meni nič, tebi nič - odpeljali na smetišče, še danes nihče noče biti kriv... No, v tisti luknji se nisem zadrževala kaj dosti, raje sem stopila v šolsko knjižnico in poklepetala s prijazno knjižničarko Jutko, seveda ne madžarsko, ker takrat še nisem skoraj nič znala, ampak - rusko! Jutka je bila Madžarka, kot glavnina učiteljev na šoli, učiteljica ruščine. To je bil čas, ko je bilo govoriti rusko na Madžarskem še vedno nekaj neprimernega, a jaz sem poskusila. Bila je navdušena, tudi jaz, da sem imela sogovornico v meni ljubem jeziku! Sicer sva bolj šepetali, malo nerodno pa ji je bilo, če je v knjižnico stopil kakšen učitelj... Bilo je še nekaj bivših učiteljev ruščine, ki so jih potem prešolali v učitelje nemščine in angleščine in vsi so trdili, da rusko več ne znajo... Nasploh je učenje tujih jezikov na Madžarskem dobilo zagon šele po t. i. demokratičnih spremembah, saj so politične in druge vrednostne sodbe desetletja ustvarjale negativen odnos do učenja tujih jezikov, posebej ruščine. A v mojih začetkih na Madžarskem, če se je kdo v šolskih krogih, ki ni bil Slovenec, želel pogovarjati z mano, je moral uporabljati ruščino, ki so jo starejše in srednje generacije govorile, ker so se jo učile od vrtca do fakultete... No, kakšen kavalir je po nekaj kozarcih rujnega kar spregovoril rusko, slabše ali kar dobro, in kmalu mi je bilo jasno, da nobeden izmed takih ni pozabil najlepšega ruskega stavka, ki sem ga uporabila za tokratni naslov...

Ruščina je bila moja ljubezen že od srednje šole, ko so nas, vaške otroke, v murskosoboški gimnaziji sicer prisilili, da se jo učimo, ker so imeli profesorico ruščine, tovarišico Zinaido, ki smo jo ljubkovalno klicali Babuška. A kmalu sem se v ta jezik zaljubila in se ga zelo dobro naučila (na mojo veliko žalost pa ga v zadnjih nekaj letih, ko ga skoraj ne uporabljam več, tudi ogromno pozabila) - v življenju je pač tako, da je vsako slabo za nekaj dobro! Ja, še vedno sem slovanska duša, še vedno prebiram Tolstoja, Jesenina, Pasternaka in Cvetajevo...

Moskva... Prestolnica, zaradi katere sem se nekoč zaljubila v Rusijo; no, ni bila samo reka Moskva in odsev Kremlja v njej, bilo je nekaj čarobnega, praslovanskega, nenavadna energija, zaradi katere sem skoraj ostala... Danes ni več Moje Moskve, tudi Suzdal, Vladimir in Zagorsk niso več to, kar so bili... Slednja celo nosita novi, menda predsocialistični imeni...

 In v svojem življenju srečujem krasne, neuklonljive in močne ruske ženske (ah in oh - tudi svojega Vronskega sem srečala in - preživela!!), ena izmed njih je še vedno moja prijateljica Elena. O njej, ki je bila nekaj let odlična profesorica slovenščine na monoštrski gimnaziji, bo tekla beseda v enem od mojih prihodnjih zapisov...

Sancta simplicitas!

Prosti prevod naslovnega latinskega vzklika za porabsko rabo bi bil pouk slovenščine v monoštrskih šolah, predvsem na osnovnošolski ravni in na gimnaziji. Tretji šolski teden prinaša bolj jasno sliko o tem, kje, koliko in kako poteka pouk slovenščine. Mimogrede - v monoštrskem vrtcu je spet t. i. slovenska skupina malčkov, z njimi se ukvarjata domači vzgojiteljici, ki sta Slovenki (Koliko govorita z otroki slovensko, pa je znano le njima...), enkrat tedensko jih obiskuje vzgojiteljica asistentka iz Slovenije; če bi bilo te slovenščine (Moram poudariti, da ob vstopu v vrtec niti en otrok ni znal čisto nič slovensko!!), recimo temu, dovolj, bi se malčki kaj več naučili, starši pa bili bolj motivirani za vpis otrok k slovenskemu jeziku tudi v osnovni šoli... V tekočem šolskem letu pa imamo v monoštrski osnovni šoli že prve 3 razrede brez narodnostnega pouka slovenščine!!! "Veš, če bi se slovenski predstavniki malo bolj potrudili, šli na sestanke v vrtec, osebno poskusili pridobiti starše, kot sem delal sam, ko sem bil še ravnatelj, bi bilo drugače. Jaz sem na sestanku imel občutek, da starši sploh ne vedo, da so te možnosti," mi je pred časom rekel vodja monoštrskega šolskega urada... Na razredni stopnji OŠ bo tako le 5 učencev v 4. razredu, ki imajo narodnostni pouk slovenščine; trenutno se organizira tudi fakultativni pouk, za katerega sicer je zanimanje, rešiti bo potrebno ustrezno kadrovsko pokritje, kar je na obzorju. Pa predmetna stopnja?? Obup. Ena izmed učenk mi je pred nekaj dnevi na vprašanje, če hodi k slovenščini, rekla: "Ahhh, ja, žal..." ... Vem in razumem, komentar pač ni potreben... Ne vem točno, ali je to krožek ali neka fakultativna ura, bistvo zgodbe je neznanje. Imajo pa srečo trije petošolci, bivši sinovi sošolci - uči jih namreč odlična učiteljica, ki ima tudi 4. razred...

 Pa slovenščina na monoštrski gimnaziji??? Ni tako smejoče lepa kot zgornja sončnica, fotografirana danes zjutraj v bližini mojega monoštrskega stanovanja... Peščica dijakov, ki resnici na ljubo še vztraja, dobiva pretežno to, kar je zadnjih nekaj let stalnica - neznanje, neznanje, neznanje... Peti g-razred, 6 malih gimnazijcev, bo - s pomočjo slovenske učiteljice asistentke, ki je - poleg svojih ogromno števanovskih in seniških obveznosti - prevzela kar 4 ure pouka od 6, kolikor jih imajo na urniku - morda imelo od slovenščine kaj več... Tisto, do česar imajo pravico prav vsi učenci in dijaki - znanje!!! Ampak: starši dijakov v veliki večini več ne govorijo slovensko, torej ne morejo objektivno soditi, kakšen je v resnici pouk slovenščine... No, ne vsi; mama malega gimnazijca Samuela pa lahko... In ko sem po dveh urah vprašala sina, kako kaj pri slovenščini, je bil odgovor kratek in jasen: "Dolgčas. Beda." ... "Zakaj?" "Zato, ker je tako," je odvrnil. Nisem več vrtala vanj. Razumem. "Bo danes učiteljica Metka?" se glasi skoraj prvo njegovo jutranje vprašanje. "Ko je ona, se ne dolgočasim in tudi prijateljčki se kaj naučijo..." Tudi to hudičevo dobro razumem. A ker sem samo na pol skurjena čarovnica - drugo mojo polovico bodo kurili čez leto dni (če ne bom pridna, tiha ubogljiva, upogljiva, gluha, slepa... in kaj je še takih lastnostnih pridevnikov), zdaj imam nekakšno pogojno, če se izrazim pravniško - so moje možnosti izražanja omejene. Ne bom več debelo preklinjala, vsaj v pisni obliki ne, ne bom dregala večno Nedotakljivih, ker so oni to v polnem pomenu besede, z neomejeno in neomajno podporo, med njimi je tudi Domača in Prijazna gospa učiteljica, o kateri teče misel, bom pa še neštetokrat povedala in zapisala svoj aktualni aksiom: "Gotovo pa se bom borila za več slovenščine v Porabju vsepovsod in za učinkovitejšo slovenščino v šolah... In se bom kot mama borila za boljši pouk slovenščine na gimnaziji, saj imam do tega, po tej poti, vso pravico!!!" Ja, vsi učenci imajo pravico do dobrih učiteljev!!! Vsi učenci imajo pravico do kvalitetnega in učinkovitega pouka, madona!!! Da bi njihove možnosti malo izboljšali, je že lani padla ideja o še eni gostujoči učiteljici iz Slovenije. Pri Državni slovenski samoupravi so že januarja spisali prošnjo za odobritev in finančno pokritje stroškov le-te na pristojno madžarsko ministrstvo. Tedni in meseci so tekli, kandidatko so izbrali, slovenska stran je bila pripravljena učiteljico sofinancirati - pred dobrim tednom pa iz Budimpešte hladen tuš... Ja, no, nimajo nič proti, če pride, a denarja za to oni pač ne dajo, saj ga niso nikoli, res nikoli obljubili... Halo? Kje je torej nastal komunikacijski šum?? In zdaj??? Kje ste tisti, ki imate rešitve za čisto vse??????

Za konec, še malo skomin: bio jabolka iz mojega sadovnjaka!!! Gotovo je bilo tisto, ki ga je Eva v raju ponudila Adamu, prav tako... Prepovedani sadeži so najslajši, mar ne??? Torej - ugriznimo!!!

Pia desideria (Prvih 10 dni porabskega šolskega leta)

Uvodna slikca nima nič s prvim delom naslova, ki pomeni "pobožne želje", ampak je resničen jurček, ki sem ga našla včeraj kar med počasno vožnjo skozi gozd, ga fotografirala, kasneje pa - pojedla, seveda ne surovega (kot bi najraje nekateri mene...). Lep uvod v ta jesenski čas, mnogo lepši, kot so resnice porabskega šolskega in vsesplošnega vsakdana, kot bi bili odgovori na vprašanja iz mojega prejšnjega zapisa. Ja, tista vprašanja bodo ostala še dolgo neodgovorjena, odgovori pa moje pobožne želje... DOKLER... Kozica bo še naprej znala šteti in bo pogumno in odločno štela, različni primerki živalskega sveta pa jo bodo le obsojali in se čudili, kaj počne... DOKLER... Ker se stvari z magičnim DOKLER - po porabski realnosti sodeč - uredijo le v pravljicah... in med živalskim svetom... in med rastlinami... med ljudmi, težko ali sploh ne... Ker ni volje, ni poguma, ni vizije, ni ambicij, porabski svet je naravnan na danes, o jutri se pripoveduje medijem in drugim nebodijihtreba naivnežem... Vse to s podporo ljube čebele matice... "Poskrbi zase, več se ukvarjaj s sabo, delaj zase, stvari v Porabju pa pusti, kakršne so, saj se nikoli ne bodo spremenile. Veš, lepše in bolje ti bo, ne jemlji tega, da se tu več ne govori slovensko, osebno... Je pač tako..." To je eden izmed modrih nasvetov tistih, ki so me pred časom popredmetili, trenutno pa me ljubeče poosebljajo, ah in oh, celo - imajo strašno radi!!! Razumi, če moreš...

Šolsko leto se je v Porabju torej začelo. Takole svečani so bili prvi dan zbrani učenci gornjeseniške šole v svoji skromni, a prijetni telovadnici; vzorno dvojezična uvodna slovesnost me je res navdušila! Tudi dejstvo, da imajo letos na šolo vpisanih od 1. do 8. razreda kar 68 učencev - že dobrih dvajset let jih ni bilo toliko!!! Vsi seveda obiskujejo narodnostni pouk slovenskega jezika (5-6 (1. in 5. razred) ur tedensko). Če to število ur množimo s 35 šolskih tednov in še z 8 šolskih let, je to ogromno ur, v katerih se vsak učenec, ne glede na učne zmožnosti, če je dobra motivacija in učiteljeva strokovna  pripravljenost, mora naučiti slovensko!!! Seveda pa tu niso samo ure slovenščine, kar nekaj drugih predmetov naj bi bilo dvojezičnih! Pa odmori in zunajšolske slovenske dejavnosti in še marsikaj... Pogoji so torej odlični, le učitelji in starši se morajo zavedati svoje odgovornosti...

Tako simpatično pa so mi prvi dan v šoli pozirali seniški prvošolčki z razredničarko Evo, ki ji bo to druga dvojezična generacija učencev. Želim jim lepe šolske urice z mnogo novih slovenskih besed in stavkov!!
Na števanovski šoli so zaradi nedokončanih gradbenih del začeli šolsko leto teden dni pozneje. Tudi tam je od 1. do 8. razreda kar 52 učencev, od tega 6 prvošolcev. Problemi z razrednimi učitelji, ki naj bi poučevali dvojezično, a ne znajo niti besede slovensko, ostajajo... Čeprav bi se vsaj delno dali rešiti, če... Preveč če-jev, preveč tistih, ki niso dovolj odločni in modri, da bi nanje poiskali odgovore.

 Za konec - lansko jesensko tihožitje; o prvem šolskem mesecu v Monoštru bo tekla beseda naslednjič...