sreda, 23. april 2014

Recipročnost? - Pred dvajsetimi leti morda...

Povod za današnje razmišljanje mi je dal naslednji citat iz priložnostnega članka v Porabju ( http://www.porabje.hu/pdf/2014/2014_17.pdf , 2. stran); kaj bolj bebavega težko še kje preberemo:
»Predvsem nas je zanimalo, kako živijo Slovenci v Porabju. Urad za narodnosti, ki ga predstavljamo, se v glavnem ukvarja z narodno manjšino v Sloveniji, z Madžari in Italijani. Zdi se mi zelo pomembno, da dejansko vidimo, kako ljudje živijo na eni in na drugi strani meje. Kakšne so pravice manjšin v dveh sosednjih državah, da imamo potem dejansko kompleksno sliko. Seveda so razlike, morda pri nekaterih točkah se komu zdi politično nekorektno govoriti o tem, da vendarle je potrebno na tem področju, - če kje, posebej na tem področju - obravnavati vprašanje reciprocitete. In se dejansko tudi zavezati in tudi zavedati, da gre v bistvu za odnos, ki gre v obe smeri. Torej, da tukaj je vprašanje reciprocitete precej ključno, ne glede na to, da gre dejansko za različne države. Ampak vendarle morajo imeti manjšine poseben status«. Po njenem mnenju so Porabski Slovenci zelo aktivni, vzeli so usodo v svoje roke in ne računajo vedno in za vsako ceno, da bodo dobili pomoč samo po sebi od nekje. So borbeni in iznajdljivi, in prav to je ključno za obstoj neke manjšine.... Tale dodatek pisca članka pa je nadvse humorističen in gre za prepričevanje samega sebe - bralcev ne prepriča. Vzeli so usodo v svoje roke... Usodo česa? Usodo opustitve slovenske materinščine gotovo! Borbeni? Veliko premalo! Ali na nepravih področjih. Iznajdljivi? V čem? Jaz bi dodala - premalo borbeni, premalo iznajdljivi, premalo samokritični in samorefleksivni kot tudi premalo zavezani jeziku ter skupnostnim vrednotam, da bi lahko kot Slovenci preživeli na dolgi rok. Žal.  
Ob branju takih izjav kao vodje Urada za narodnosti pa človeka res lahko zmrazi. Kaj je ta oseba sploh hotela povedati in kaj je po nekem kratkem srečanju s točno določenimi osebami ob točno določeni papagajski retoriki krovnikov lahko povedala??? Natresla neumne puhlice, ki se jih je nekomu celo zdelo vredno zapisati!! Katastrofa!!! Sračje gnezdo vsebinsko praznih stavkov brez repa in glave srečujem v takih zapisih velikokrat (še večkrat v živo); zamahnem z roko - kot pretežna večina bralcev - in gremo naprej. Me je pa zbodel posebej bebav stavek, ki o tistem, ki ga je izgovoril, pove vse, namreč da o funkciji, na kateri vedri, nima pojma!! Znamenit stavek: "Torej, da tukaj je vprašanje reciprocitete precej ključno, ne glede na to, da gre dejansko za različne države." Vprašanje reciprocitete je precej ključno... da gre dejansko za različne države... Hahaha!!! Kaj lahko taka nebuloza pomeni??? Kakšne reciprocitete? V pravicah, denarju, rabi jezika???
 Ko sem pred skoraj dvaindvajsetimi leti prišla v Porabje, so bili drugi časi. Zagrizla sem v članke, zakone, debele špehe vseh mogočih informacij o položaju slovenske manjšine v Porabju na Madžarskem in madžarske skupnosti v Prekmurju v Sloveniji. In ugotavljala, kako velike zgodovinske krivice so se dogajale Slovencem v Porabju... Kako je madžarska država slabo skrbela zanje... (Kako pa sami danes skrbijo zase in predvsem za svoj jezik???) Kako so se šele po demokratičnih spremembah v devetdesetih letih lahko organizirali... Kako je pri prekmurskih Madžarih vse drugače, saj teritorialni princip dvojezičnosti pomeni celo manjšinsko privilegiranost... In še in še sem bentila nad krivicami, ki so se dogajale Porabcem... In ob visokih VIP-obiskih odkrito omenjala recipročnost - to magično besedo - in bila nekajkrat s slovenske strani ostro opozorjena, da je govoriti o recipročnosti neprimerno, nediplomatsko, neetično in da takih reči res od madžarske države ne more nihče zahtevati, saj bi s tem pokvarili odlične meddržavne odnose!!! Ja, to je bilo uradno stališče slovenske politike pred dvajsetimi leti... In še nekoliko pozneje... Ko so pogoji za recipročnost bili še veliko boljši, kot so sedaj...
Danes se namreč recipročnost banalizira na količino denarja, ki ga namenja Slovenija prekmurskim Madžarom ali Madžarska Porabskim Slovencem, kar je nezaslišano! To retoriko meljejo tako porabski politiki (predvsem eden) kot diplomati, včasih tudi novinarji. Je kdo od omenjenih pogledal v bistvo problema, v vsebino? Ni, in zato prihaja do teh izkrivljanj, ki podžigajo prikrite mržnje in so voda na mlin tistim, ki režejo finančne pogače, torej matičnim politikom. Danes je govoriti o recipročnosti demagoško, lahko celo rečem brezpredmetno in neumno! Zakaj demagoško? Ker so se v teh dveh desetletjih razmere zelo spremenile, predvsem pa sta manjšini - madžarska v Prekmurju in slovenska v Porabju - v zelo različnih položajih glede jezika, prvenstveno odnosa do ohranjanja le-tega in njegove javne rabe. Kaj loči Porabskega Slovenca - ki svojo materinščino uporablja le ob posebnih, natančno premišljenih, lahko tudi rečemo tržnih, priložnostih, v svojih sredinah pa z neznosno lahkostjo pozablja na lasten jezik in korenine - od prebivalcev večinskega naroda, Madžarov na Madžarskem??? Na to retorično vprašanje sem odgovorila že neštetokrat...
In to je zame ključno - jezikovna vitalnost skupnosti, ki se meri s tem, če je slovenskemu politiku, učitelju, predstavniku mladih, kulturniku... v Porabju - tudi madžarskemu v Prekmurju - normalno in samo po sebi umevno, da vedno in povsod v vsakem govornem položaju v komunikaciji s pripadniki SVOJE skupnosti (ne le z VIP obiskovalci iz matice!!!) javno in zasebno uporablja SAMO svojo materinščino!!! Tega nobena država, noben zakon ali predpis, tudi večja količina denarja in skozi stisnjene zobe izgovorjeni očitki v smislu "prekmurski Madžari dobijo XXL-krat več kot mi Porabci" ne more nadomestiti!!! To je zame temelj, na katerem se začne razmišljati o recipročnosti. Razmere pri dveh manjšinah na tem področju, žal, niso recipročne... Niti približno...
In zato, gospodje in gospe, mimobežni porabski obiskovalci - če nimate kaj pametnega in tehtnega povedati, ne povejte raje nič ... Nasmejte se v kamero in priznajte, da ste se ta dan na ekskurziji po Porabju imeli prav lepo. V časopisu pa se lahko objavi tudi vaša celostranska fotografija ... Samo ne flancajte o recipročnosti ...



sreda, 16. april 2014

Vrtec, šola, mladi - to je porabska prihodnost!

Tako nekako so izzvenela sporočila nedavnega obiska številčne delegacije z ministrom na čelu Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, okrepljene z državnim sekretarjem iz kabineta predsednice slovenske vlade in predstavnikom šolskega ministrstva, pred kratkim v Porabju. Čas je bil strogo odmerjen, debate skope, le prvi vtisi za novo vodstvo in ekskurzijski ogledi znanih lokacij... Prav prijetno in koristno pa sva s kolegom s šolskega ministrstva pri kosilu klepetala s članom delegacije, ki sliši na funkcijo svetovalec ministra, in se dogovorila, da bodo naše vezi na šolskem področju malo trdnejše. Upam, da res... (No, tudi s prejšnjimi vodstvi smo se ob začetkih njihovih mandatov vedno dogovorili za trdnejše vsebinske vezi; čas je tekel, in se nenadoma iztekel, sodelovanja ali upoštevanja naših pobud pa, žal, skoraj nikjer in nikoli...)
Torej vrtec, šola, mladi! Se stoodstotno strinjam. Toda - kako?
V Porabju je 5 t. i. narodnostnih vrtcev, kjer se najmlajši rod slovenstva že dolgo let PRVIČ v svojem življenju srečuje s prvimi slovenskimi besedami in stavki. Ja, kako??? Bi bil zmedeno presenečen kakšen nadebudni dvorjan kakšnega ministrstva ali urada čebele matice... Ja, gospodje, tako je to v Porabju, čeprav na svojih obiskih v teh krajih slišite same lepe stvari. Uspehi krovnikov so neizmerni, če se idilične vasice kopajo v soncu, pa so vtisi še toliko slajši... (Postavite kdaj krovnikom sila nespodobno retorično vprašanje v smislu, koliko in kako so ONI naučili lastne otroke slovensko...) No, v vrtcih je kar nekaj let bila prisotna slovenska vzgojiteljica asistentka - zdaj je ni več. Menda zaradi komunikacijskih šumov med njeno matično ustanovo, Uradom, Porabjem in še kom... Nisem povsem prepričana v verodostojnost teh ugotovitev. Dejstva so pač ta, da so ob prisotnosti kolegice iz Slovenije porabske vzgojiteljice vsaj enkrat tedensko intenzivno govorile slovensko, in ko se to dogaja teden za tednom, besede stečejo brez zadržkov. Tako pri odraslih kot pri otrocih... Od 1. januarja nič več... Gospodje - porabski vrtci potrebujejo sistemsko rešitev za slovensko vzgojiteljico za celo leto - to je dejstvo... Ne glede na iskanje krivcev in ugotavljanje odtenkov komunikacijskih šumov...
Narodnostne šole... Pravi dvojezični narodnostni šoli - vsaj formalno-pravno - imamo v Porabju samo dve, seniško in števanovsko, vedno bolj na stranski tir pa se postavlja pouk slovenščine v Monoštru, kar je velikanska zabloda, če pomislimo, da tu živijo številne slovenske družine, ki bi - če so slovenski jezik v družinah opustile - verjetno sprejele ponudbo kvalitetnega učenja slovenščine za svoje otroke v šoli. Toda s tem se enostavno nihče ne ukvarja. Tako na seniški kot števanovski šoli bodo po odhodu ene ali dveh generacij učencev, ki imajo še malo slovenščine v zavesti od doma, ostali pretežno taki učenci, ki z učenjem slovenščine nimajo prav nič in jim je to pravzaprav dodatno breme. Vsaj polovica učencev ne izvira iz slovenskih družin, vedno več je tudi tistih z učnimi in drugimi težavami. Učitelji problemom niso kos, strokovne pomoči je premalo, manjšina sama pa nima prav nobene strategije, kaj delati v prihodnje. Položaj - če ga pogledamo malo globlje - je skoraj brezupen in ob manjšinini pasivnosti ali strahu pred spremembami praktično nerešljiv. Ampak...
 
Rešitev, učinkovita in hitra, je gotovo še kakšen učitelj asistent iz Slovenije! Že dve leti - spet nesistemsko rešeno - imamo v porabskih šolah odlično učiteljico asistentko; seveda ni le "asistentka", saj na števanovski šoli v treh in na monoštrski gimnaziji v enem razredu samostojno uči, njena vsestranska pomoč pa je prisotna povsod, kjer to želijo. A že dolgo vemo, da je ena učiteljica iz Slovenije v asistentski vlogi premalo. Optimalno bi bilo za učni proces na šolah in za več slovenščine zunaj pouka, da bi imeli tri take asistente - enega za seniško, drugega za števanovsko in tretjega za monoštrske šole. Vem, da večina porabskih učiteljev, posebej na dvojezičnih šolah, ne kaže prevelike naklonjenosti taki rešitvi, a bo nujna, glede na skoraj katastrofalne okoliščine, kar se tiče strukture učencev in pripravljenosti učiteljev, da jih vsaj nekaj malega naučijo. Časi se spreminjajo, šole pa, žal, premalo... Če se Slovenija ne bo aktivno vključila predvsem s človeškimi viri (kar je finančno ceneje in na dolgi rok učinkoviteje od financiranja raznih družinskih biznisov), bo z učinkovitostjo pouka slovenščine v teh novih okoliščinah zelo hitro konec!!! Se tega sploh kdo zaveda?? Kdo bo čez nekaj let v Porabju še govoril slovensko???
 
Mladi? Bodo oni tisti, ki bodo slovensko zavest gojili in ohranjali v prihodnosti? Morali bi biti, to je njihovo poslanstvo! Toda - - -
 
Mladi, ki so se šolali ali se trenutno šolajo v Sloveniji, bi morali biti nosilci ohranjanja slovenskega jezika in njegove javne rabe... S tem da bi ga uporabljali v medsebojni komunikaciji, s tem da bi v svoji sekciji uvedli kodeks rabe slovenščine, s tem da bi učili slovenščino tudi tiste, ki se z njimi družijo, in niso le-te vešči... Če ničesar od naštetega ni - kaj ostane? Etnobiznis, kot to lepo imenujete na Madžarskem... Tema je zelo široka, zato ji bom posvetila eno od svojih prihodnjih razmišljanj.
Torej vrtec, šola in mladi - to je res porabska SLOVENSKA bodočnost... Če bo slovenska, pa bo odvisno samo od vas...