V medijih je trenutno t. i. čas kislih kumaric, to je po navadi poletno obdobje, ko so politika in politiki na dopustu, tudi šole so zaprte, vsega medijskega - pisnega, zvočnega ali vizualnega - prostora pa se res ne da napolniti s kmetijskimi, vrtičkarskimi, zdravstvenimi in lepotilnimi nasveti, pa vremenom in prometnimi informacijami; še športniki, razen redkih izjem, so na dopustu... Torej se je potrebno spomniti na zamejske Slovence!!! Ker se o Slovencih v Italiji ve prav vse - tako so prepričani v večini osrednji slovenski mediji - tudi o Slovencih na Koroškem v Avstriji je vse znano - posebej če se raznežimo ob misli na romantično Vrbsko jezero in prisanjamo Gosposvetsko polje, mokre sanje vsakega Slovenceljna - se je treba posvetiti eksotom, recimo Porabskim Slovencem...
Pred dnevom ali dvema me je klicala nadebudna, verjetno gospodična, z znanega slovenskega radia, ki menda pripravlja daljšo oddajo o Slovencih v Porabju. Rada bi z mano posnela pogovor o porabskem šolstvu, ker je dobila informacijo, da se jaz razumem na to. Seveda sem bila za, čeprav je ob takih situacijah pri meni vedno prisotno malo skepse, saj poletne oddaje, da zapolnijo termin, običajno delajo ljudje, ki malo "poguglajo" in se že imajo za strokovnjake. No, dala sem ji priložnost in test je SKORAJ opravila, če ne bi...
Če ne bi ob moji, malo bolj drzni pripombi, razlagi ali kaj je že bilo - padla v popoln dvom in onemela... Na prvo vprašanje o organizaciji narodnostnega šolstva v Porabju sem odgovorila temeljito in brezhibno, kot da bi požrla CD, bi rekel moj sin, v skladu z njenimi pričakovanji; gospodična je na drugi strani žice ali brezžičnih valov skoraj zaploskala. Sledilo je drugo vprašanje o financiranju porabskih šol; seveda jih financira madžarska država, saj so del madžarskega šolskega sistema... A res?? Kaj pa Slovenija?? - je bilo naslednje vprašanje. Oh, saj nam ostane dovolj. Izobražujemo učitelje, pripravljamo številne dejavnosti za učence, šole oskrbujemo s slovenskimi učbeniki, leposlovjem, tehničnimi materiali, pohištvom... Pravkar smo se vrnili z jezikovnih počitnic v Piranu, ki jih je v celoti financiralo slovensko šolsko ministrstvo....
No, do tukaj je šlo, potem pa je gospodično zanimalo uresničevanje meddržavnega sporazuma o zaščiti manjšin, madžarske v Prekmurju in slovenske v Porabju... Rekli so ji, da Slovenija vzorno uresničuje sporazum, Madžarska pa ga nikoli ni, in zato so Porabci v tako težkem položaju... Pa kršenje načela recipročnosti, pa ni slovenskega poslanca v madžarskem parlamentu, problemi so s financami... Najprej sem bila od šoka kar tiho, potem pa sem za uvod čisto jasno rekla, da ni točno tako... Aaaa? Res ni... Meddržavni sporazumi so za to, da se imajo politiki in diplomati fino; da v svojih koledarjih odkljukajo s kamerami in fotoaparati zapolnjene dneve, napišejo poročila in depeše, ki so same sebi in upravičenosti njihovega obstajanja namen... Življenje pa teče svojo pot, slovenščina bo na tak način v Porabju kmalu mrtev jezik... Na drugi strani - tišina... Ste še tam?? - jo vprašam. Ja, sem, kar povejte! ... Seveda sem povedala... Krivda za mizeren položaj slovenskega jezika v Porabju je na vseh straneh: na strani Porabcev, ki že dvajset let ne morejo dojeti, da se jezik ne ohranja sam po sebi, spontano in stihijsko, ampak bi že davno morali narediti podroben program svoje jezikovne politike in se ga dosledno držati, prav vsi, v prvi vrsti pa nosilci javnih funkcij... Drugi krivec je Slovenija, ki tudi ne dojema prioritet; ne vlaga v človeške vire, v prvi vrsti učitelje, saj se šolo vedno obravnava kot dežurnega krivca za obstoječe stanje jezika in duha... Govoriti o recipročnosti danes, pred dvajsetimi leti, ko je to bilo mogoče, pa se ni smelo - je neetično... Pa še nekaj takih sem natresla, tudi o prošnji monoštrske ravnateljice za dodatnega učitelja iz Slovenije - le-ta še vedno ni dobila niti odgovora, kaj šele da bi se pozitivno rešila - in o napačnih ter moralno spornih finančnih podporah, ki rešujejo kakšnega posameznika, ne pa skupnosti, kaj šele jezik, ki je tem osebkom nepomemben... Ja, kar dobro sem se izkašljala...
Gospodična na drugi strani je spet onemela, in ko sem jo vprašala, če želi še kaj, se je zelo hitro poslovila: Ne, dovolj je, nekaj bomo iz tega že vzeli. Hvala. Nasvidenje... Haaa? Nič nisem mogla več reči, le popolnoma jasno mi je bilo, da gospodična pozna bajko o nič krivih Porabcih, ki trpijo zaradi neuresničevanja meddržavnih sporazumov, so diskriminirani, ker prekmurski Madžari dobivajo 25-krat več sredstev kot oni, imajo poslanca v parlamentu in kar polne denarnice... Vseh tegob so jim krivi drugi - morda bi le-ti morali biti tudi Slovenci namesto njih... Jaz pa tu čezvesoljsko širim neke čudne zgodbe, ki jih ni v uradnih izjavah narodnostnih politikov ali diplomatov... Gotovo je z babnico kaj narobe ali je na nekem področju za kaj prikrajšana...
Tako je to, če hočeš slovenskim medijem povedati kakšno golo resnico o Porabju; ne gre... Oni za poletje pričakujejo romantične, srce parajoče zgodbe o porabskih junakih, ki krvavijo na branikih slovenstva. Žal. Takih zgodb ni. Sprijaznite se s tem!
