Očiščenje in pomlajenje ali "išče se predsednik"...

Ne bom kradla misli mojega ljubega Ivana Cankarja, katerega predavanje Tržačanom o očiščenju in pomlajenju prebiram znova in znova, temveč le s kotičkom misli tu in tam zajela bogastvo izraznih sredstev, ki nam jih je genialni Ivan podaril za večnost ...

Išče se predsednik, je drugi del naslova mojega tokratnega razmišljanja ... Tako šepetaje, skrivnostno, drug drugemu za hrbtom iščejo alternativo za predsedniški tron ene od organiziranih skupnosti, ki je pravzaprav reprezentativno kulturno-informacijsko društvo in ne krovna organizacija, kot se zavajajoče še vedno pridušajo v Sloveniji. Saj biti prvo ali krovno civilno kulturno društvo v manjšinski sredini ni nič slabega ali niže vrednotenega, ne vem, zakaj se te stvari ne razjasnijo in zakaj se ne reče bobu bob; torej krovno kulturno društvo, imenovano Zveza Slovencev na Madžarskem, z nekaj čez 100 člani, s 25-letno tradicijo, z veliko preteklimi uspehi in pozitivnimi dejanji v preteklosti, bo imelo občni zbor, menda v maju. Vsa ta leta sem spremljala delo društva, njihova prizadevanja, uspehe, veselje ob različnih trenutkih; veliko je bilo narejenega, veliko truda vloženega. Takole prvih petnajst let sem verjela, da Slovenci v Porabju,  v prvi vrsti njihov jezik, pod okriljem Zveze, imajo prihodnost ... Potem so se stvari začele lomiti, pri vrhu, seveda ... Besede so bile eno, dejanja drugo; pridigati o tem, da je tvoj glavni cilj ohranjanje slovenskega jezika in identitete, lastnih otrok pa ne naučiti slovensko (pa to ni edina katastrofa, so še večje), je, iskreno rečeno, neetičnost, demagogija, laž! In če predsednik govori eno, dela pa čisto drugo, je iz dneva v dan bolj neverodostojen ... Stvari tukaj so dobivale vedno bolj groteskne razsežnosti in jih še dobivajo; res mislite, da so tisti, ki vas gledajo in poslušajo, gluhi, slepi ali neumni? Nis(m)o!!!

Išče se predsednik ... Že nekaj mesecev se išče, menda se išče, no, obstajajo razni gospodje in gospe, ki si prizadevajo za očiščenje in pomlajenje vodstva krovnega kulturnega društva; o uspehih ne govorijo, saj gre za zelo skrivnostna početja. Toda - zakaj se ne igra odkrita igra? Zakaj se večnemu in, razen enkrat, edinemu kandidatu odkrito in argumentirano ne pove, da Zveza potrebuje opravilno zmožno, etično in moralno nesporno vodstvo, ki bo to, kar bo govorilo in zapisalo, udejanjalo, tudi z lastnimi zgledi??? Zakaj se ne dela odkrito???

Išče se predsednik ... Tak, ki ne bo hvalilec lastne preteklosti, ampak vizionar in uresničevalec skupnostne prihodnosti ... Tak, ki se ne bo šel ohranjanja slovenskega jezika in identitete le v svojih govorih, ampak bo to dosledno živel v lastnem življenju ... Tak, ki bo povezovalec slovenske skupnosti ... Tak, ki bo jasno videl in vedel, da to, kar govoriš, moraš najprej živeti sam in dajati zgled, šele potem ti bodo drugi sledili ... Tak, ki bo videl prihodnost skupnosti v vseh njenih pripadnikih, od družin, vrtca, šol, kulturnih skupin do upokojencev ... Tak, ki mu sodelovanje ne bo le ena od najpogosteje zlorabljenih besed, ampak bo že naslednji dan po izvolitvi sklical predstavnike cele skupnosti, naredil načrt za prihodnost skupaj z vsemi in na prvo mesto postavil lasten zgled, pokončnost in načelnost; in ne bo ostal le pri načrtu, temveč vztrajal do končnih rezultatov ... Tak, ki si ne bo zatiskal oči pred kruto resničnostjo ugašanja slovenstva, preusmerjal pozornost na marginalnosti in gradil Potemkinovih vasi, ampak bo problemu odkrito pogledal v dušo in se takoj "spopadel" z njim ... Tak, ki za lastne neuspehe ne bo krivil drugih, ampak skozi temeljito samorefleksijo prevzel odgovornost za lastne napake in svoj delež neuspehov ... Tak, ki se bo častno umaknil, ko bo za to čas in njegova vloga vse prej kot pozitivna ... Tak, ki bo s svojim delovanjem dokazoval, da taka funkcija zahteva odgovornega, načelnega in treznega človeka ... Tak, ki bo s svojim delom in zgledom dokazoval vedno znova, da mu je slovenski jezik najvišja vrednota in da le-ta ne bo pokopan z njim ... Tak, ki mu osnovni delovni pripomočki ne bodo kozarci, ampak slovenske knjige, računalnik in slovenski jezik, vedno in povsod ... Tak, ki bo povezoval in ne razdvajal, ki bo vzor in ki bo imel karizmo ... Se v porabskih logih to lahko zgodi???

Velikokrat mi kdo v Porabju, nezadovoljen s stanjem duha in jezika, reče: Naj oni iz Slovenije kaj ukrenejo, da se bo tu kaj spremenilo ... Ne, dragi Porabski Slovenci, ne morejo oni iz Slovenije ničesar ukreniti. Posebej ne namesto vas; vi ste tisti, ki morate kaj ukreniti!! Ne more cela skupnost biti ujetnik nekoga, ki ne zna oditi … (In nekoga, ki hoče po nekem diktatu priti.) Vi - če bi radi spremembe - boste morali najprej sami. Jasno, iskreno, dostojanstveno, kajti pozitivne stvari se lahko zgodijo le takrat, ko drug drugemu povemo, kaj nas teži. Odgovornost do sebe, bližnjega in skupnosti nam narekuje, da povemo. Je v Porabju čas zrel za iskrenost, pogovarjanje iz oči v oči ali se boste še dalje šli tajne čarovniške procese brez čarovnic? In trpeli, blazno trpeli, in jadikovali, kako je cel kup sovražnikov povzročilo vaše trpljenje ... Mislim, da je čas, da s tem nehate, če res želite ohraniti slovensko skupnost, vsaj malo verodostojnosti in dostojanstva ... Očiščenje in pomlajenje ene od interesnih skupin bi lahko bil začetek, vsaj pomežik gledanju v slovensko prihodnost Porabja ... Ali vam ni mar za prihodnost??? Sicer pa - zakaj to društvo sploh potrebuje poklicnega predsednika?? Res ne vidim nobenega utemeljenega razloga!

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. — Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja.
Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: »Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?« — Zdaj pa je vrsta ena, je prapor en sam!" (Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje)

Sodelovanje - najbolj zlorabljana beseda v zamejskem besednjaku

Z besedo "sodelovanje" pravzaprav ni nič narobe; je lepa, melodična, polna pomirjujočih samoglasnikov ... In ena najpogostejših v besednjaku zamejskih politikov, tudi kulturnikov in vseh, ki nenehno želijo ali morajo upravičevati svoje obstajanje na določeni poziciji. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to glagolnik od sodelovati; našteva cel kup primerov in kontekstualnih povezav, za nedovršni glagol sodelovati pa navede 3 osnovne pomene: 1. biti dejavno povezan zaradi skupne dejavnosti (delovati skupaj z nekom), 2. skupaj z drugimi biti udeležen pri kakem delu (sodelovati pri projektu), 3. spremljati kako dogajanje z mislimi, dejanji (učenci sodelujejo pri pouku). In ker je sodelovanje t. i. glagolnik, samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje ali stanje, bi SSKJ za zamejski kontekst lahko dodal še 4. osnovni slovarski pomen: stanje, trajajoče enega do neskončno mandatov, ko zamejski in čebelnomatični politiki soodvisno pomagajo drug drugemu do odhoda v izdatno, sladko penzijo ... Da je zanje stanje duha in blagajn desetletja tako kot spodnje nebo nad Porabjem: mirno, modro, s tu in tam kakšnim koprenasto nežnim oblačkom, zgolj za popestritev ... To je osnovni pomen glagolnika sodelovanje po zamejsko/predmejsko.

Pred davnimi leti, ko sem vsa naivna, zaupljiva in etično nedolžna prišla v Porabje, sem na vsakem koraku srečala nekoga, ki mi je ognjevito pripovedoval o svojem sodelovanju s tem, onim, tretjim, desetim, stotim ... človekom, društvom, institucijo; vau, to je to, sem rekla. Poglej jih! Vzorno sodelujejo s Slovenijo, Avstrijo, imajo, ideje, dejavnosti, odprti so ... Predvsem na šolskem področju so to bila veličastna sodelovanja: monoštrske šole z lendavsko, števanovska z genterovsko, seniška s prosenjakovsko ... Sodelovanje!!! In sem se malo poigrala z analiziranjem teh sodelovanj, seveda s stališča rabe jezika; slovenski učitelji gredo na strokovni dan v prekmursko dvojezično šolo, madžarski iz Prekmurja pridejo v Porabje ... Bila sem udeleženka nekaj teh strokovnih dni, opazovala, poslušala, gledala ... in se vedno bolj čudila ... Madonca, saj prav vsi vsepovsod govorijo samo - madžarsko! In ko sem enega izmed porabskih učiteljev malo glasneje vprašala, zakaj je z genterovskimi učitelji komuniciral samo madžarsko, mi je povsem mirno odgovoril: "Veste, tu v Prekmurju asimilacija precej napreduje in oni so veseli, da imajo priložnost ves dan z nami lepo komunicirati madžarsko ..." Tako neznosno lahko in brez kančka dvoma v svojo izjavo je to povedal, da sem ostala odprtih ust ... Vmes je preteklo 15 let ...

Danes se šolska sodelovanja še odvijajo, a aktualno na šolskem področju ni predmet moje tokratne zgodbe, zlorabljanje obravnavane besede se največ odvija na političnem področju. Imenuje se sporazum o sodelovanju med ... in se našteje, kdo bo s kom sodeloval, čemu in kako. V takih sporazumih seveda ni nič pravno zavezujočega, nič konkretnega, le bedaste abstrakcije s priljubljenimi abstraktnimi glagoli, nastanejo pa takrat, ko politikom zmanjka nekih koliko toliko realnih idej, časa do dokončanja mandata (črna luknja) pa je še preveč, pa mediji rabijo zgodbe in fotografije, pa fino je dobiti še šanso za naslednji mandat ...

 

Sporazum o sodelovanju torej; manjšinski politiki z levega in desnega brega nekdanje državne meje morajo podpisati sporazum o medsebojnem sodelovanju, privleči državna predsednika, medije in drugo naivno publiko, da imajo dogodek. Natanko pred tremi leti so ga imeli - dogodek namreč, in sporazum o sodelovanju med prekmurskimi Madžari in Porabskimi Slovenci (seveda krovniki, ne ljudstvo, da ne bo pomote). Veledogodek torej, ki sta mu botrovala predsednika obeh držav, rezultat pa je danes brezvreden in verjetno v krovniških predalih pozabljen papir, s katerim so takrat mahali. To je bil eden najbolj smešnih sporazumov, kar sem jih videla ... Abstrakcije, pogojniki, domišljijski, nezavezujoči glagoli, nobene zadolžitve, termina, odgovornosti; bljak! Kako lahko nekateri počnejo take brezveznosti in so za svoje početje še mastno plačani??? A se je potrebno javno sporazumevati, da boš z nekom res sodeloval??? In kaj je v treh letih konkretnega nastalo v tem sodelovanju? Kot produkt famoznega papirja gotovo nič, saj bi šolski projekt, ki uspešno poteka med manjšinama, lahko nastal tudi brez takih papirjev. Aha, pa v sporazumu imajo, da bodo obiskovali prireditve drug drugega. A ne moreš na prireditev čisto človeško, prijateljsko - brez sporazuma???

Sicer pa omenjeni sporazum ni edini tak biser v porabski manjšinski praksi; vsake toliko časa se kaj podpisuje, da imajo dvorni člankarji delo, da je dogodek in da se obnavljajo vaje iz retorike: to sodelovanje bo izjemno pomembno za našo organizacijo; moramo se povezovati, moramo se boriti za ohranjanje skupnosti, naš edini cilj je, da ohranimo jezik ... (Madonca, s kom se tokrat povezujemo???) In tako iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, posebej intenzivno pred volitvami ... Asistenca diplomacije neposredno in čebele matice posredno v popolnosti zagotovljena!!!

Koliko pa je resničnega sodelovanja v polnem pomenu te besede znotraj manjšine kot celote - sodelovanja med organizacijami, društvi, institucijami, recimo, da se usedejo za isto mizo predstavniki Državne slovenske samouprave, Zveze Slovencev, Društva slovenskih upokojencev, Društva mladih, dvojezičnih šol, slovenskih samouprav, društev, župani porabskih krajev in še kdo - vsi ti namreč od pamtiveka lajnajo mantro o sodelovanju in o edinem svojem cilju, ki je ohranjanje slovenskega jezika in identitete - in pripravijo strategijo sodelovanja za ta, doslej abstrakten cilj; kdo bo kaj konkretnega naredil, v sodelovanju s kom, pripravijo časovnico in terjajo drug od drugega odgovornost za izpolnjene naloge. Tako korak po koraku in se po nekem časovnem obdobju spet usedejo in pregledajo opravljeno delo ter spregovorijo o novih nalogah, vse to nadgrajujejo in tudi pri sebi stvari spreminjajo. Znanstvena fantastika, bi rekli, a to bi bila edina optimalna pot naprej, nekakšen strateški manjšinski sosvet, ki bi imel konkretne naloge ... Aha, kdo bi vse to vodil in urejal? Bi ga že našli v svojih vrstah, gotovo pa bi morala dejavno vstopiti diplomacija, da končno dobi neko konkretno nalogo. Jaz vidim porabsko slovensko prihodnost samo tako, ker zdaj (in do zdaj) takega sodelovanja ni in ga nikoli ni bilo in to je po moje največji porabski problem. Vsak skrit sam zase okopava svoj vrtiček ali se skriva v lastnem plevelu, nekateri celo javno izjavljajo, da z določenimi nimajo stikov. Sodelovanje je zgolj najbolj zlorabljana beseda ali kakšna priložnostna gasilska akcija, nič več. In ker usodnega pomena sodelovanja za skupnost še nihče ni ponotranjil, smo na robu prepada, česar se nihče ne zaveda ...

Poglejte v šole, pojdite med mlade, opazujte mlade družine! Niti ene slovenske besede nikjer! Sicer pa prisluhnite sebi: kolikokrat se na samoupravi, Zvezi in še kje pogovarjate med sabo slovensko? Ah, retorično vprašanje ... Slovenščina, vaša materinščina, tisočletna dediščina vaših prednikov, bo pokopana z vami ... In vaši potomci, ki ste jih kratkovidno prikrajšali zanjo, ji ne bodo postavljali spomenikov, ker to več ni njihov jezik, to ni njihov svet, to niso njihova čustva, njihove duše ... Tisočletna dediščina Železnih Slovencev bo pokopana z vami ... Ker ste jo zavestno ali vsaj delno zavestno pokopali sami s seboj ...

Ampak - še je čas, čeprav ga je malo; in vi še živite, nekateri imate funkcije ali moč odločanja, marsikaj še lahko spremenite, zaustavite, zaobrnete, če to res želite. In - začnite, za božjo voljo, konkretno, vsebinsko sodelovati - že danes!!!