sreda, 17. avgust 2016

Ko se v Porabju družita slovenščina in demagogija...

Mislila sem, da me v Porabju ne more prav nič več presenetiti... Napaka!
Ko sem se vrnila z dopusta, sem "prelistala" e-poštne in fb-strani, malo pokukala, kaj je novega; bilo je veliko vsega... Med drugim na različnih mestih zapis o veliki novosti, dogodku, ki so ga (ne vem, če v ednini ali v množini) izumili porabski mladi, pravzaprav njihovo društvo: 1. jezikovni tabor za porabske mladostnike. ( http://svsd.rtvslo.si/svsd/madzarska/slovenscina-skozi-druzenje/399955 ) Krasno, sem rekla prvi trenutek; tisti, za katere sem mislila, da bodo čez poletje slovenščino obesili na klin, so vendarle nekaj z njo počeli... Ob prvih stavkih zapisa, ko dobimo splošno informacijo, je še vse na mestu. Na zadnjo besedo v naslovu pa se že nanaša naslednji stavek. Najprej sem se vprašala, kaj pomeni besedna zveza "porabsko poreklo". ("V Porabju imamo otroke, ki so porabskega porekla...") To je nekaj podobnega, kot so v bivši Jugoslaviji starši v narodnostno mešanih družinah kot narodnost za svoje otroke navedli Jugoslovan. To, žal ni bila nikoli nobena narodnost, ampak so ti otroci ob razpadu države imeli velike probleme. Zakaj avtorici zapisa tako težko gre z jezika pridevnik "slovenski"??? Porabskega porekla, pomeni biti rojen v Porabju, če me etimološki čut ne vara; v Porabju pa so rojeni Slovenci, Madžari, Nemci in Romi pa še kdo. Vsi pripadniki teh narodnosti so porabskega porekla. In - kakšen jezikovni tabor ter za koga plačuje Slovenija??? Zakaj se neke stvari v Porabju, ki naj bi ga ohranjali kot del slovenskega kulturnega prostora, morajo zamegljevati in demagoško potvarjati z abstraktnimi poimenovanji??? In kdo bo kdaj - seveda argumentirano - to demagogijo neke marginalne druščine prekinil???
Nisem še opravila s tem stavkom zapisa. Njegov drugi del je namreč očitna laž ali nepoznavanje ali morda zavajanje. Šol, kjer ni možnosti za učenje slovenščine, v Porabju definitivno ni. Če je mišljena monoštrska šola, je zgodba znana: monoštrska osnovna šola vsako leto ponudi pouk slovenskega jezika vsem učencem, posebej pa nagovarja starše otrok slovenskega porekla. Ker pa slovenski starši že desetletja vpisujejo svoje otroke k nemščini, je to, da se pouk ne izvaja, njihova krivda, ne krivda šole. Ponavljam: šola vsako leto znova da možnost. Na gimnaziji, od koder so tudi bile udeleženke tabora, pa se slovenščina poučuje celo na dveh ravneh, v vseh razredih, če je zanimanje. Prav nasmejala sem se ob tej izmišljotini, saj sta bili dve udeleženki tabora sošolki mojega sina! On obiskuje pouk slovenščine od prvega razreda (zdaj je končal sedmega), zakaj pa onidve ne bi imeli možnosti??? (No, če si vpisan k narodnostni nemščini, kljub slovenskemu poreklu, res ne moreš istočasno biti pri narodnostni slovenščini.) Tako gre to v Porabju...
Ampak stavka (in zavajanja) še ni konec! Ker je bilo v skupini še nekaj prostih mest (vseh udeležencev je bilo 12), se je pridružilo nekaj mladih z Gornjega Senika... Halo??? Temeljito gledam fotografije s tabora; gledam in se vedno bolj čudim: dve tretjini udeležencev tabora na fotografijah so učenci Dvojezične osnovne šole Gornji Senik, s 1000 do 1600 urami pouka slovenskega jezika za sabo, z dvojezičnim poukom in številnimi slovenskimi dejavnostmi!!! Celo sedmo- in osmošolca zagledam med njimi! In beremo naprej: "V okviru delavnic so se otroci naučili osnovne besede, izraze, stavke v zvezi z različnimi temami. To so bile npr. številke, obleke, hrana, poklici..." Halooo??? Seniški učenci potrebujejo obnavljanje snovi iz prvega razreda??? Kdo je tu nor?? Človek preprosto ne ve, naj se joče ali smeje. Da ste prišli do takih grotesk, res nisem mislila...
Dragi učitelji seniške šole, predvsem pa vodstvo, ob začetku šolskega leta se malo zamislite... Pomislite tudi na vse neštete dobronamerne nasvete, ki ste jih na to temo dobivali, na vse ure in dneve, ko ste bili na te temeljne probleme pouka opozarjani, a niste želeli slišati... Obstoj, ohranjanje, predvsem pa učenje slovenske materinščine je v vaših rokah. Ni potrebno izumljati novih strategij in taktik učenja in poučevanja, potrebno se je z učenci čim več pogovarjati slovensko in dajati zgled!! To je pravo učenje. Jezik se ohranja samo z rabo... Ne bi želela, da vam čez čas kakšen sedmošolec spet izjavi, da se je na taboru, kjer je očitno šlo za začetni pouk slovenščine, "naučil nove slovenske besede"... Kaj pa je sedem let delal v šoli???
Vse življenje se učimo; nekateri več, drugi manj. In ko se nekaj res naučimo, ko smo prepričani v svoje znanje, le-to lahko posredujemo drugim. Tudi mladim nadebudnežem svetujem, da se še malo učijo in potem poskušajo biti učitelji...
P.s.: V Porabju se ves čas poudarja, da so Slovenci zelo majhna in zelo ogrožena narodnostna skupnost; zato me toliko bolj čudi, da ta zelo majhna in zelo ogrožena skupnost ne zna najti skupnega jezika in narediti skupne strategije za lastno ohranitev. Le usesti bi se morali - organizacije, institucije in društva - za isto mizo in se dogovoriti, kaj bo za ohranjanje jezika in identitete kdo izmed vas naredil... Zdaj pa ta upehan voz vlečete drug mimo drugega, vsak v svojo smer. Zgornja zgodba je eden od dokazov...