nedelja, 31. december 2017

Annus horribilis 2017

Jagodni izbor iskric in puščic iz iztekajočega se porabskega leta:

To je pravljica o ljubezni, taki ljubezni, ki ne pozna ovir. Za prav nič. Tudi za laži, sprenevedanja in zahrbtnost ne; v tej pravljici nimajo prostora resnica, iskrenost in poštenost, saj je to ljubezen na slovenski način. V to zgodbo sem - kristalno nedolžna, v človeškem, moralno-etičnem in strokovnem smislu - vstopila pred skoraj petindvajsetimi leti, v prepričanju, da bom dobra vila, ki bo smelo in drzno, z resnico, znanjem in čistim srcem, premagovala zlo ter pomagala pri ohranjanju "slovenstva stebrov starih"... (18.1.2017)
Zadnjih nekaj tednov, ko vztrajno ponavljam mantro, da brez jezika ni manjšine, doživljam prav neverjetne stvari. Zahrbtni napadi preko tretjih oseb, grožnje take in drugačne, celo zahteve mojim nadrejenim po mojem odpoklicu... Kaj pa sem naredila ali rekla narobe? Koga izmed vas, visoki gospodje in gospe, nekaj tako zelo žre, da mora uničiti mene??? Če mu uspe - bo zadoščenje dovolj veliko? (1.3.2017)
Skozi zgodovino med Porabskimi Slovenci nikoli ni bilo močne, pokončne inteligence, ki bi dvigala narodno zavest, da bi se skupnost znala postaviti zase, da bi utrdila prepričanje, da Porabci niso slovensko govoreči Madžari, ampak Slovenci... O tem in še čem v članku v Večeru med drugimi razmišlja ena redkih porabskih slovenskih intelektualk, urednica časopisa Porabje... Šola z učitelji, ki so jim vcepljali močan madžarski patriotizem, nikoli ni bila slovenska; tisto o madžarskem kruhu je bilo premočno, tudi tisto o več kot tri desetletja prisotni slovenski lektorici na sombotelski visoki učiteljski šoli, ki je s študenti, bodočimi porabskimi slovenskimi učitelji, veliko raje komunicirala madžarsko kot slovensko. Zakaj bi se mučili... (28.3.2017)
Dragi Porabski Slovenci, razumem, a me žalosti, da vam je v času, ko slovenščini v Porabju bijejo zadnje ure, ko lastnih otrok skorajda niste naučili slovensko in bo slovenska beseda pokopana z vami, Avgust Pavel tako zelo blizu. Po tej plati se lahko identificirate z njim; s človekom, za katerega še vedno trdim - glede na njegovo javno dostopno delo - da je bil veliko bolj Madžar kot Slovenec... (31.3.2017)
Ne, nisem obupala; pred manj kot mesecem dni je bil splošen vpis bodočih prvošolcev v osnovno šolo, tudi v porabske narodnostne šole. Iz leta v leto je prisoten nek podzavesten strah, da bodo učilnice skoraj prazne, a doslej se je vedno dobro izteklo. V šolske klopi učilnice za prvi razred bo v števanovski šoli jeseni sedlo 6 prvošolcev, v gornjeseniški pa 7, seveda bodo vsi obiskovali dvojezični pouk kot tudi vsak dan uro slovenskega jezika. Odkar imamo 2 vzgojiteljici asistentki iz Slovenije, ki sta po 2 dneva v vsakem vrtcu, verjamem, da prvošolci pri slovenskem jeziku ne bodo čisti začetniki, čeprav čez dolgo poletje, polno raznih zanimivosti, izpuhti iz mladih glavic preveč slovenskih besed. Da ne bomo vedno znova ponavljali besedne zveze o pretrganem medgeneracijskem prenosu jezika: dragi starši, stari starši, vsi, ki vam je slovenska/porabska materinščina še v spominu ali vsaj v srcu, poskusite z otroki ali vnuki tudi v počitnicah kaj spregovoriti po slovensko. Učenje jezika in prenašanje le-tega na potomce je v prvi vrsti vaša naloga, vaša dolžnost. Vrtec in šola vaši slovenski materinščini ne moreta dati vaše duše; lahko jo učita, imata pozitiven odnos do nje, čutenje lastnega jezika in ljubezen do njega pa na otroke lahko prenesete samo vi. Tudi obudite lahko lastno materinščino, tako da jo prenašate na potomce, samo vi. Možnosti je ogromno, tudi priložnosti, le volja mora biti, pa vztrajnost in doslednost. (18.5.2017)
Pred časom sem v Monoštru srečala dekle, ki je obiskovalo pouk slovenskega jezika v monoštrski osnovni šoli in gimnaziji, poskusilo malo v Sloveniji, zdaj pa dela v Monoštru. Po nekaj trenutkih sem jo spoznala in jo ogovorila slovensko; odgovarjala mi je madžarsko in se opravičevala, ker je slovenščino res popolnoma pozabila… To je, žal, usoda mladega porabskega roda, ki je kruta in neizbežna, če boste odgovorni na obeh straneh meje še dalje tiščali glave v pesek. Šola opravi svoje, po svojih zmožnostih, žal pa je s koncem šole za skoraj vse mlade konec slovenščine… Vedno manj slovenščine in vedno več cenzure za moja opozorila, prošnje, prijazna in manj prijazna nagovarjanja... Narodnosti ni brez jezika! Amen! (19.6.2017)
Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v slovenskem okolju, in spoštujem Slovence, ker se borijo za svoj jezik in kulturo." (4.7.2017)
Odnos domicilne madžarske države in večinskega madžarskega prebivalstva do Porabskih Slovencev je v zadnjih letih zelo pozitiven in konstruktiven (čeprav za nekatera področja prepozen), medtem ko matična Slovenija (razen na izobraževalnem in kulturnem področju) do Porabja posebej v zadnjem času vodi dokaj nedorečeno (zgrešeno) politiko, ki ne more prispevati h konkretnemu napredku in revitalizaciji skupnosti. Kako dolgo bo Porabje še slovensko? »Porabje bo lahko še dolgo ostalo slovensko, če bo narodnostna politika – v sozvočju z matico – dojela, da je z revitalizacijo skupnosti treba začeti takoj! Manjšina brez lastnega jezika, predvsem pa brez narodne zavesti, nima prihodnosti.« V zelo zanimivi debati na študijskih dnevih Draga (Trst) je bilo odgovorjeno na nešteto vprašanj. (12.9.2017)
Učila sem se nemščino kot tuji jezik nekoč davno, malo v osnovni šoli in na gimnaziji. Brali smo besedila, učili se besede, v gimnaziji tudi nemško književnost, brali smo Goethejevega Fausta in Schillerjeve pesmi, marsikaj se naučili na pamet. Imela sem petice, najlepše recitirala... Mislite, da sem razumela? Ne. Saj ni bilo pomembno. Nekajkrat sem se odpravila po nakupih v Avstrijo, v času, ko še nismo imeli trgovskih centrov na vsakem vogalu. Če sem šla v samopostrežno trgovino, ni bilo problema. Ampak - kako opraviti nakup v trgovini z oblekami ali čevlji?? Pojma nisem imela po osmih letih učenja nemščine. Ker sem rada nakupovala v Avstriji, sem kupila nekaj preprostih slovensko nemških priročnikov, malo vadila, prebrala kakšno pravljico ali pogledala kakšno oddajo na avstrijski televiziji... In se ironično spraševala: Goethe, kako mi boš pomagal kupiti prave čevlje?? Enako se verjetno ob kakšni mučni prigodi sprašujejo učenci porabskih šol. Še je čas, da se ozrete vase... (6.10.2017)
Glavno spoznanje odlične porabske konference lahko strnemo v misel, da ni enega samega pravilnega recepta za ohranjanje slovenščine zunaj matice. Glavni načini medsebojne pomoči so komunikacija, izmenjava izkušenj, kritično prijateljevanje, predvsem pa samozavedanje, da za ohranjanje jezika - ob izpolnjenih osnovnih pogojih - lahko največ naredi manjšina sama, s tem da jezik govori in uči lastne otroke. Se bodo ta spoznanja dotaknila koga - tudi v Porabju??? (15.11.2017)
To so sivi, megleni časi za resnico, ki je očitno mar samo meni. Kakšna naivnost! Resnica je danes napaka, salto mortale. Resnica je značajska hiba. Resnica je zločin! Resnica je vir sovraštva. Resnica vzbuja strah. Resnico je potrebno ubiti! Resnica je relikt davne preteklosti, morda celo psihiatrična diagnoza... Koga pa danes zanima resnica??? Je to morda samo moja resnica? Res sem smešna, tragikomična, fosilni ostanek nekega sveta, ki ga več ni... Nikoli več ga ne bo... V naslednjem življenju si želim biti kamen! Zahrbtnost, dvoličnost, laži... Nikoli ne bom razumela... Kamni se mi mečejo v hrbet. Zakaj ne v obraz, v moje široko razprte oči, polne čudenja in bolečine??? Ubiti ljubezen do resnice v meni... Ubiti resnico samo... To je načrt...
Ostala bom velikanska tišina do neke druge večnosti, kjer boste lahko brez strahu živeli v svojih meglah. Ne bo se vam potrebno več boriti proti resnici, saj se bo ta za vedno skrila vame, v moje samotne tihe svetove, tja, ob tanki led mojih brezbrežij. Ostala bom velikanska tišina... In v tej tišini bosta za vedno umrli resnica in svoboda... Kruti, neizprosen čas pa bo sodnik... Vsem! (12.12.2017)

Mnogo sreče, veselja in ljubezni v letu, ki prihaja, vsem prijateljem in sovražnikom!

sreda, 27. december 2017

Moje porabsko leto 2017

Moje leto brez besed...
Moje leto brez ljudi...
Moje leto brez poti do ljudi...
Moje leto tihožitij v slikah...
Tolažba? Ne. Čakanje na svet brez sovraštva, zahrbtnosti in laži...
Dolgo, neznosno, težko čakanje...
Ne morete me zlomiti!!!
Odslej bodo iskrice puščice, uperjene v vaše prazne, lažnive svetove...

torek, 12. december 2017

Rekviem za Iskrice iz Porabja ...

Veliko besed bo ostalo neizgovorjenih, veliko čustev neizlitih; tudi tistih lepih mavričnih, ki jih gojim do Porabja ... Odslej bodo vsi samo še srečni in zadovoljni, odslej bo življenje v teh logih rožnato ... Grigorij Potemkin je vstal od mrtvih! Iskrice ne bodo več iskrile, morda le še brlele ...
To so sivi, megleni časi za resnico, ki je očitno mar samo meni. Kakšna naivnost! Resnica je danes napaka, salto mortale. Resnica je značajska hiba. Resnica je zločin! Resnica je vir sovraštva. Resnica vzbuja strah. Resnico je potrebno ubiti! Resnica je relikt davne preteklosti, morda celo psihiatrična diagnoza ... Koga pa danes zanima resnica??? Je to morda samo moja resnica? Res sem smešna, tragikomična, fosilni ostanek nekega sveta, ki ga več ni ... Nikoli več ga ne bo ... V naslednjem življenju si želim biti kamen!
Zahrbtnost, dvoličnost, laži ... Nikoli ne bom razumela ... Kamni se mi mečejo v hrbet. Zakaj ne v obraz, v moje široko razprte oči, polne čudenja in bolečine??? Ubiti ljubezen do resnice v meni ... Ubiti resnico samo ... To je načrt ...
Ostala bom velikanska tišina do neke druge večnosti, kjer boste lahko brez strahu živeli v svojih meglah. Ne bo se vam potrebno več boriti proti resnici, saj se bo ta za vedno skrila vame, v moje samotne tihe svetove, tja, ob tanki led mojih brezbrežij. Ostala bom velikanska tišina ...
In v tej tišini bosta za vedno umrli resnica in svoboda ... Kruti, neizprosen čas pa bo sodnik ... Vsem!

četrtek, 23. november 2017

Mojih dolgih/kratkih petindvajset porabskih let

Petindvajset let je malo manj kot polovica mojega življenja; četrt stoletja, srebrni jubilej ... Ne, nisem proslavljala, le spominjala sem se mnogih lepih in manj lepih trenutkov svojega porabskega obdobja. Prvega novembra je minilo mojih petindvajset let življenja in dela v Porabju ...
Čas demokratičnih sprememb so rekli obdobju, ko so se vrata zaprtih madžarskih prostranstev odprla na stežaj, proti zahodu, seveda. Sicer smo dolgo citirali kultnega politika, ki je rekel, da je končno umrla norost. Odprli so se mejni prehodi, Monošter je dobil tovarno Opel, simbol zahoda, po katerem so hrepeneli desetletja, ihta za učenjem nemščine se je le še stopnjevala. Ampak nekateri šolarji so še govorili slovensko "po domanje", čeprav šola s svojimi učitelji že takrat ni bila zgled za ohranjanje slovenščine, saj je veljala za madžarsko institucijo, a dokaj demokratično in odprto. Nikoli nisem imela težav zaradi svojega dela, idej, spodbud, zaupali so mi celo pisanje učnih načrtov, raznih mnenj, analiz, recenzij, ker lastnega svetovalca niso imeli. Moj domicil je sprva bil na eni od monoštrskih osnovnih šol, tisti, ki so jo konec osemdesetih let zgradili, da bo vzorčna 3-jezična narodnostna šola. (Ob besedi vzorčen me v Porabju kar zvije v trebuhu.) Žal, nikoli ni bila. Ja, celo poučevala sem dve leti tam in že takrat je od trinajstih učencev le eden tekoče govoril slovensko, bil je glavni prevajalec, drugi pa so mi razlagali, da je slovenščina fuj. Gotovo tega niso iznašli otroci ... S šolskim kolektivom sem lepo sodelovala, nekaj malega sem se celo naučila madžarsko, ker so slovensko govorile le tri ali štiri učiteljice. To moje gostovanje na tej šoli se je končalo, ko smo našli druge rešitve, nikoli pa ne bom prebolela, da je izginil moj dragocen arhiv - dve veliki omari dokumentov, ki sem jih leta skrbno zbirala. Ko sem se po počitnicah vrnila, mojih stvari v tistem kabinetu ni bilo več. Nihče ni vedel, kam so izginile ...
Pisalo se je leto 1995. Ker sem odprtih oči, ušes in srca hodila po Porabju, sem se zelo hitro začela spraševati o temeljnih problemih, ki sem jih zaznavala; nastala je dvojezična knjižica esejev Tudi to je slovensko Porabje. Zapisovala sem svoja občutja, videnja, čudenja, dvome ... pač vse, kar sem doživljala. Ker sem največ časa preživela v šolah, je bila glavnina vsebine povezana s šolskim življenjem. Knjiga je bila šok! Leta 1995 so se zbrali učitelji, kulturniki, vsi, ki so v Porabju kaj pomenili, in me posedli na zatožno klop. Vprašanja so bila v smislu zakaj je treba o tem pisati, zakaj je bilo potrebno to prevesti v madžarščino, zakaj je uvod tako oster, kdo bo to bral ... Nobenega razmisleka pri sebi, nobene pozitivne misli, nič meni v prid, čeprav sem tista dejanja posameznikov, ki so bila za pohvaliti, tudi vedno pohvalila. Niso slišali. Priznali so, da je sicer vse res, ampak o tem se ne bi smelo pisati. Nekaj časa je bilo veliko hude krvi, a obsojeni smo bili na sodelovanje. A je danes kaj drugače??? Vsako besedo iz te dragocene knjižice pa bi ponovno potrdila, saj sem želela biti le neposredna, iskrena in jim pomagati videti tisto, česar sami pri sebi ne vidijo, namreč tega, da kot učitelj, politik ali kakšna druga javna osebnost moraš biti najprej sam zgled (recimo, naučiti lastne otroke slovensko), da nekaj lahko zahtevaš ali pričakuješ od drugih. Koliko je verodostojen učitelj, ki staršem učencev razlaga, naj učijo otroke slovensko, ko ti isti starši vedo, da on svojih ni naučil???
Šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih sta se pripravljali, da sprejmeta dvojezični program, nekaj malega slovenščine se je poučevalo tudi v Monoštru. Potrebovali smo lastne učbenike, ki so se pripravljali kakšnih 10 let. Sama sem prevzela avtorstvo beril in delovnih zvezkov od 5. do 8. razreda. Z velikim veseljem sem ustvarjala ta berila, napisala ogromno besedil, zbirala gradiva, obenem spremljala pouk, pripravljala izobraževanja, ekskurzije, vse, za kar sem verjela, da bo šolam v pomoč. Naše sodelovanje v teh letih je bilo odlično, učitelji so zadovoljni sprejemali novosti, pobude, se izobraževali. Šoli sta postopno uvajali dvojezični pouk, a kmalu so bile na obzorju kadrovske težave. Že pred petnajstimi leti smo razmišljali, da bi bila potrebna kadrovska okrepitev iz Slovenije, a v tistem času je to izreči bilo skoraj bogokletno. Danes je drugače.
Leta 2010 sem bila deležna prav posebne časti - Porabci so me, na pobudo dolgoletne seniške ravnateljice Erike Glanz, ki jo še vedno neizmerno cenim in spoštujem, predlagali za najvišjo nagrado RS na področju šolstva za izjemne dosežke v narodnostnem izobraževanju. Nagrado sem, ob prisotnosti predlagateljev in družine, prejela v Ljubljani. Iskrena hvala vsem.
Školjka ustvari biser iz bolečine ... Tudi mene je velikokrat bolelo, veliko pričakovanj se mi ni uresničilo, posebej boleča pa so bila spoznanja, da zavesti o resničnem ohranjanju jezika in identitete v Porabju pravzaprav ni več. Govoričenje v smislu "delamo na tem, da ohranimo naš jezik", postaja smešno, posebej v primerih, ko to govorijo ljudje, ki so "Slovenci" le za potrebe kamer, mikrofonov in delegacij iz Slovenije. Žal, to se dogaja ... In ko take scene gledaš dvajset let, narediš nekaj, da si olajšaš dušo. 2012. leta sem začela z Iskricami iz Porabja. Ne iz zlobe ali negativizma - iz obupa. Joj, kako grdo in negativno piše o nas, se je komentiralo po Porabju. A res? Kaj sem napisala grdega in negativnega? Do danes mi nihče ni rekel ... Pač grdo je, to je bil odgovor. Res je, resničnost o ohranjanju/opuščanju slovenščine v Porabju je grda in neizprosna, prav tako kot dejstvo, da se glavnina časa in energije porablja za kamufliranje, friziranje in raznorazno prikrivanje, celo zanikanje te resničnosti. Lahko bi bilo drugače, če bi vsak najprej pospravil v svojem dvorišču ... Že leta 2013 se je organiziral prvi smešni sestanek za mojo odstranitev, na katerega mi je bilo prepovedano priti, so pa me dobre 3 ure pošteno klevetali in glodali. Ugotovitev tega zbora: ah in oh, grdo piše o nas (ki smo brez krivde in greha, čisti svetniki že v zemeljskem bivanju), treba jo je odstraniti. Čakajte - saj še nisem kadaver!!! Ja, zelo me je prizadelo, ker take dvoličnosti in zahrbtnosti res nisem pričakovala. Ta madež bo z moje strani neoprostljiv do konca dni.
Seveda sem v Porabju spoznala kar nekaj čudovitih ljudi, takih, ki jih imam še vedno neizmerno rada in jim še danes zaupam. Pravi sončki pa so vedno bili otroci v vrtcih in šolah, ki so s svojo ljubko radovednostjo svetlili moje dneve teh petindvajset dolgih/kratkih let. Čas neusmiljeno teče, čez nekaj let se bo potrebno posloviti. Ne bom se spraševala, kdo je kaj naredil in kdo česa ni naredil. Ne bom obsojala, pripisovala krivde, obtoževala in spodbujala negativnih misli. Vsak naj presodi sam, tudi jaz bom, kolik je njegov delež dobrega in manj dobrega. In - bodimo ljudje, ne zahrbtne zveri. Razumeti morate, da je pogled od zunaj vedno bolj objektiven, realističen in vseobsegajoč.
Dragi moji, tudi ob neskončnih morskih modrinah razmišljam o vas ... O vsem lepem in dragocenem, kar sem v četrt stoletja doživela in preživela z vami, o srčnih ljudeh, ki so mi vedno stali ob strani, ko sem jih potrebovala ... Ne morem pa mimo tega, da se mi ne bi vsiljevala misel, da bo vaša blagozvočna porabska govorica, ki so jo vaši predniki kot biser čuvali in ohranjali vse do vas - pokopana z vami. In vaši potomci ne bodo vedeli, zakaj bi še zvonili, saj bo slovenski duh za vedno odplaval skupaj z oblaki ... To bo žalost, na srečo mi je ne bo potrebno gledati od blizu, ker bi mi počilo že tako občutljivo srce ... Kaj pa bo ostalo?
Ptici ne morete prepovedati peti, Rabi ne morete prepovedati teči in meni ne morete prepovedati pisati! Neskončno rada imam Porabje, zato čutim dolžnost, da mu nastavljam ogledalo ... Morda pa bo kdaj podoba v njem lepša ...

sreda, 15. november 2017

Govorimo svoj jezik (Slovenščina v družini - četrtič)

 
Koroška Iniciativa Slovenščina v družini, s katero aktivno sodelujem že nekaj let, prireja - poleg številnih dejavnosti - tudi strokovne posvete. Pred nekaj dnevi je tako bil že 4. posvet, in sicer v najbolj slovenskem delu Porabja, na Gornjem Seniku, pod geslom Govorimo svoj jezik. S prispevki sem sodelovala tudi na prejšnjih treh, v Tinjah, v Naborjetu in v Plešcah, kjer smo se ob koncu z organizatorji dogovorili za pripravo posveta v Porabju. Doslej sem se iz Porabja vključevala samo jaz, ker drugi niso bili zainteresirani, čeprav sem jih vabila. Pri pripravi letošnjega srečanja smo tako sodelovali trije: Martin Kuchling iz Krščanske kulturne zveze in Iniciative Slovenščina v družini, Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ki je bila gostiteljica srečanja, in jaz, ki sem pripravila vsebinski del, komunicirala s predavatelji, moderirala srečanje, poskrbela za marsikaj ... Aha, zakaj Gornji Senik in Državna slovenska samouprava? Res je bila to moja izbira - verjemite - odlična! Več razlogov je: 1., ker je Gornji Senik še vedno najbolj slovenska vas; 2., ker je tu Küharjeva spominska zbirka; 3., ker je tu DOŠ Jožefa Košiča; 4., ker je tu sedež Državne slovenske samouprave, organizacije, ki uradno edina predstavlja Slovence na Madžarskem; 5., ker dejanska predstavniška organizacija potrebuje več promocije zlasti v Sloveniji, kjer se relacije predstavništva skupnosti največkrat namerno zamegljujejo ali potvarjajo; in 6., ker mi je dovolj lažnih promocij zgolj poklicnega slovenstva! Amen.
 10. novembra smo se torej zbrali v konferenčni dvorani Državne slovenske samouprave na Gornjem Seniku. V fokusu tokratnega posveta je bilo Porabje, njegova preteklost, sedanjost in morda delno prihodnost, strokovni pogledi in osebne zgodbe, vse ob vprašanju, kako ohranjati ali, žal, ne ohranjati narodnostni jezik v času, ko so poti odprte, pogledi svobodni, borba za materialne dobrine na prvem mestu... V času, ko je v Porabju "ležej po vogrski kak po slovenski", v krutem času, ko izvorni slovenski jezik, porabščina, nekaj pomeni le še srednjim, starejšim in najstarejšim generacijam Porabskih Slovencev... V času, ko je slovenščina kot materinščina Slovencev ogrožena povsod v zamejstvu/predmejstvu, in tam, kjer je število govorcev najmanjše, skoraj opuščena (Porabje, avstrijska Štajerska, Benečija, Kanalska dolina...). Celodnevni posvet pa ni bil namenjen samo Porabju in položaju slovenščine kot narodnostne materinščine, ampak smo v okvirni naslov Govorimo svoj jezik vključili tudi naše prijatelje in drage sosede, prekmurske Madžare in prekmurske Rome. Tudi pri njih je vprašanje, kako ohranjati, predvsem v živi govorici, svoj jezik in identiteto, zelo aktualno. Seveda pa ni manjkala predstavnica sosedov z avstrijske strani, štajerskih Slovencev, ki jezikovno že dolgo bijejo plat zvona. In skozi predstavitve ter pogovore smo ugotavljali, da so problemi vseh manjšin enaki ali vsaj zelo podobni.
Za uvod nam je zapel pevski zborček seniške dvojezične osnovne šole, po pozdravnih nagovorih gostiteljev in gostov nas je Martina Piko-Rustia seznanila z bogato dosedanjo dejavnostjo Iniciative Slovenščina v družini, nakar smo se posvetili porabski tematiki. Marija Kozar Mukič je predstavila nekatere važne trenutke iz zgodovine Porabskih Slovencev, Erika Köleš Kiss pa je spregovorila o vplivu aktualne politike na ohranjanje narodnostne kulture in maternega jezika, pa tudi o lastnih izkušnjah in doživljanju ohranjanja slovenske materinščine. Dopoldanski del je zaključila Katalin Munda Hirnök s predstavitvijo rezultatov dveh pomembnih raziskav, ki ju je Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane izvajal v Porabju. Kljub izboljšanju normativne ureditve po demokratičnih spremembah na Madžarskem se slabšajo sociolingvistične spremenljivke, s katerimi se ugotavljajo trendi opuščanja oziroma ohranjanja slovenskega jezika/ porabskega narečja v Porabju. Skupnost je na poti opuščanja jezika in priporočila raziskovalcev, žal, zamujajo nekaj let ali desetletij (o tem več v naslednjem zapisu). Je rešitev ali vsaj drobna lučka na koncu predolgega predora?
Popoldanski del konference so začeli naši gostje iz soseščine. Susi Weitlaner, predsednica Društva člen 7 štajerskih Slovencev, je opozorila na močno asimilacijo štajerskih Slovencev, tako tistih v Radgonskem kotu kot tistih v Gradcu, ki zaradi dolgoletnega političnega preziranja narodne skupnosti slovenščine skoraj ne poznajo več v obliki družinskega jezika. Tudi na šolski ravni ni sistemske ureditve pouka slovenskega jezika, ampak je vse odvisno od prostovoljnih prijav, če šole ali ravnatelji sploh ponudijo slovenščino kot izbirni jezik. V Gradcu je kakih 2000 Slovencev (s Štajerske in Koroške kot tudi iz Slovenije), a svojih otrok praviloma ne učijo slovensko. Pouk slovenščine v Gradcu je kot izbirni predmet na dveh šolah, a ga izbere le peščica staršev, povsem drugače pa je na gimnaziji Borg v avstrijski Radgoni, kjer pouk slovenščine z možnostjo opravljanja mature obiskujejo vpisani dijaki iz Slovenije. Tako iz koroške kot štajerske sredine smo še enkrat dobili jasno sporočilo, da številke prijavljenih učencev k slovenščini kot izbirnemu predmetu ne povedo prav nič, nepoznavalce razmer celo zavajajo.
Letos smo krog sodelujočih na posvetu razširili še v sosednje Prekmurje in povabili predstavnika madžarske in romske skupnosti, da spregovorita o ohranjanju/živem govorjenju svojega jezika v lastnih sredinah. Attila Kovács, raziskovalec, znanstveni sodelavec INV, je spregovoril o jeziku v družinah med Madžari v Prekmurju v luči popisov prebivalstva, odločanju staršev, kateri jezik bo v šoli prvi jezik njihovih otrok in o osebni zgodbi - Attila je namreč sin prekmurskega Madžara in bosanske Hrvatice, starša pa sta se spoznala na začasnem delu v Švici. Ne le da se, po podatkih popisov prebivalstva, število pripadnikov madžarske skupnosti manjša - po podatkih šol se manjša tudi število otrok iz madžarskih družin, ki kot 1. jezik v šoli izberejo madžarščino. Sliko v zadnjih nekaj letih popravlja projekt t. i. hkratnega opismenjevanja otrok v obeh jezikih, ki mu starši vedno bolj zaupajo, saj daje pozitivne rezultate. Izjemno zanimiv in poučen je bil tudi prispevek predstavnice prekmurske romske skupnosti Monike Sandreli, sicer urednice na Radiu ROMIC v Murski Soboti. Poudarila je, da je romski jezik temeljna osnova za razumevanje zgodovine in kulture Romov. V Sloveniji je priznan kot manjšinski jezik, čeprav njegovo poučevanje tudi v okoljih, kjer je romska skupnost številčnejše prisotna, ni sistemsko urejeno. Imajo pa, zlasti prekmurski Romi, bogato literarno in glasbeno tradicijo, izdali so številne publikacije, tudi učbenike, slovarje in druge pripomočke za poučevanje in učenje romščine. Tudi romska skupnost namreč ugotavlja, da je romske materinščine v družinah vse manj. Razlogi so še vedno v zakoreninjenih stereotipih, sramu in manjvrednostnih občutkih.
Zaključni del konference pa je spet bil namenjen porabskim temam. Prispevek Marijane Sukič, urednice tednika Porabje, o vlogi porabskih medijev pri ohranjanju jezika smo - zaradi avtoričine nujne zadržanosti - javno prebrali. Sukičeva našteva vse poskuse in spodbude, ki jih prinašajo narodnostni mediji v Porabju - poleg tednika še slovenski Radio Monošter in TV-oddaja Slovenski utrinki - in poudarja, da bi s prispevki v medijih želeli pomagati ljudem v Porabju, da bi bolje obvladali svojo materinščino, z vsebino nekaterih prispevkov pa bi želeli doseči, da bi bolj ljubili svoj jezik: "Največji problem manjšinskih medijev v Porabju je nedvomno vprašanje, kako ohraniti jezik, če mlada generacija skoraj ne govori več narečja, knjižnega jezika pa se ni naučila v zadostni meri. In kaj bo potem, ko starejših in takih, ki še znajo porabščino, ne bo več?"
Nino Gumilar, učitelj asistent na gornjeseniški dvojezični šoli, je predstavil vlogo učiteljev asistentov iz Slovenije v porabskem šolstvu. Po dolgih letih prizadevanj imamo danes v Porabju 4 pedagoške asistente iz Slovenije: 2 vzgojiteljici, ki sta vsaka po 2 delovna dneva v tednu v vsakem od porabskih vrtcev, in 2 učitelja - učiteljica že 6. leto v števanovski in monoštrskih šolah, učitelj pa 2. leto na gornjeseniški šoli. Kot naravni govorci slovenščine glavnino svojega službenega časa posvetijo strokovni pomoči pri slovenskem pouku in raznih dejavnostih, prav tako izvajajo tečaje slovenščine in še marsikaj, zaradi česar velikokrat posijejo drobne lučke upanja v temo. Njihovo delo je neprecenljive vrednosti in tudi zaradi le-tega se odnos do učenja slovenskega jezika v porabskih vrtcih in šolah izboljšuje, saj vsi štirje izžarevajo veliko zavzetost in pozitiven odnos do lastne materinščine. Njihovo delo financira slovensko šolsko ministrstvo, ki zelo razume našo problematiko, zato verjamem, da bodo sredstva zagotovljena tudi vnaprej.
Zadnji prispevek na konferenci, avtorja Dušana Mukiča, slavista, zgodovinarja, novinarja in pesnika, Porabskega Slovenca, ki živi v Sombotelu, je odlično zaključil tematiko posveta, saj je avtor skozi lastno zgodbo in doživljanje učenja slovenske materinščine izvrstno prikazal, kako je preko knjižnega jezika, katerega sta ga učila starša, po spletu okoliščin (sostanovalec Prekmurec v študentskem domu) od znanja knjižnega jezika z velikim trudom, zavzetostjo in ljubeznijo prišel do bogatega znanja narečja. Ja, ljubezen, lojalnost, radovednost in narodnostna zavest so odlike, ki jih je potrebno imeti za tako pot. Dušan jih ima - prav vse in še več. In spet smo tu - jezik je najprej potrebno uporabljati in učiti v družini! Brez pozitivnega družinskega zaledja je še tako dobra šola nemočna. Aha, katere družine naj bi učile lastne otroke svoj jezik? Prav vse, ki naj bi bile slovenske, posebej pa še družine, ki so del manjšinskega javnega življenja in bi morale biti zgled vsem drugim. Oh in ah, že spet sanjarim ... 
Pred slovesom so si udeleženci ogledali še Küharjevo spominsko hišo, zbirko je predstavila vodja Ibolya Neubauer, sicer učiteljica na gornjeseniški šoli. Glavno spoznanje odlične porabske konference lahko strnemo v misel, da ni enega samega pravilnega recepta za ohranjanje slovenščine zunaj matice. Glavni načini medsebojne pomoči so komunikacija, izmenjava izkušenj, kritično prijateljevanje, predvsem pa samozavedanje, da za ohranjanje jezika - ob izpolnjenih osnovnih pogojih - lahko največ naredi manjšina sama, s tem da jezik govori in uči lastne otroke. Se bodo ta spoznanja dotaknila koga - tudi v Porabju???
Take in podobne konference seveda nimajo namena in cilja problemov ohranjanja jezika v manjšinskih skupnostih reševati, ampak argumentirano nanje opozarjati. Na posvetu je bilo kar nekaj udeležencev, ki imajo moč in vpliv v skupnosti, sem pa pogrešala - kot vsako leto - kakšne predstavnike Urada za Slovence, ki bi se tudi na tem posvetu lahko marsikaj naučili. A jih porabska realnost očitno ne zanima. Škoda...