četrtek, 18. maj 2017

Pomladne misli s porabskih brezpotij

Pomlad v Porabju; z mirom in toplimi barvami cvetočih polj, s ptičjim petjem in zelenimi krošnjami dreves. Prava idila... Hodim po svojih dragih poteh, še raje po brezpotjih, in razmišljam; o tem, del česa sem, o iztekajočem se šolskem letu, z mirnim srcem v objemu rumenih polj ponavljam: NI ŠE KONEC! ... Čeprav bi me nekateri radi videli le še milimeter od prepada, čeprav moje delovanje tukaj še nikoli ni bilo tako zelo pod drobnogledom bizarnih, zafrustriranih špicljev neke preživele ere (Le kaj imajo od tega?), čeprav je pogonsko kolo ljudi v teh krajih malodušje... Ne dam se zlomiti!!! Moje srce je večje od vas vseh, moja volja je močnejša od vaše, moja vztrajnost trdnejša od vaše in moja brutalna iskrenost silnejša od vseh vas in vaše neiskrenosti! Ker sva jaz in porabska pomlad eno... Pozitivno energijo mi dajeta lepota porabske narave in vera v dobro vsega stvarstva...
Ne, nisem obupala; pred manj kot mesecem dni je bil splošen vpis bodočih prvošolcev v osnovno šolo, tudi v porabske narodnostne šole. Iz leta v leto je prisoten nek podzavesten strah, da bodo učilnice skoraj prazne, a doslej se je vedno dobro izteklo. V šolske klopi učilnice za prvi razred bo v števanovski šoli jeseni sedlo 6 prvošolcev, v gornjeseniški pa 7, seveda bodo vsi obiskovali dvojezični pouk kot tudi vsak dan uro slovenskega jezika. Odkar imamo 2 vzgojiteljici asistentki iz Slovenije, ki sta po 2 dneva v vsakem vrtcu, verjamem, da prvošolci pri slovenskem jeziku ne bodo čisti začetniki, čeprav čez dolgo poletje, polno raznih zanimivosti, izpuhti iz mladih glavic preveč slovenskih besed. Da ne bomo vedno znova ponavljali besedne zveze o pretrganem medgeneracijskem prenosu jezika: dragi starši, stari starši, vsi, ki vam je slovenska/porabska materinščina še v spominu ali vsaj v srcu, poskusite z otroki ali vnuki tudi v počitnicah kaj spregovoriti po slovensko. Učenje jezika in prenašanje le-tega na potomce je v prvi vrsti vaša naloga, vaša dolžnost. Vrtec in šola vaši slovenski materinščini ne moreta dati vaše duše; lahko jo učita, imata pozitiven odnos do nje, čutenje lastnega jezika in ljubezen do njega pa na otroke lahko prenesete samo vi. Tudi obudite lahko lastno materinščino, tako da jo prenašate na potomce, samo vi. Možnosti je ogromno, tudi priložnosti, le volja mora biti, pa vztrajnost in doslednost.
Zame pa je največje veselje in priznanje, da bo v prihodnjem šolskem letu, po sedmih letih, na monoštrski osnovni šoli spet skupina prvošolcev, ki se bo učila slovenščino kot narodnostni predmet 5+1 uro tedensko. Kar 9 jih bo, kot je to bilo pred osmimi leti. Veliko truda in energije sva vložili v to z ravnateljico nižjerazredne osnovne šole, veliko pogovorov s starši in vsemi zainteresiranimi. Ravnateljica, ki sama sicer ne govori slovensko, ima izjemno pozitiven odnos do učenja slovenščine in je lahko marsikomu za zgled. Jeseni bomo tako v Monoštru začeli na novo, z vedoželjnimi prvošolčki, ki jih bosta timsko poučevali porabska učiteljica in naša učiteljica asistentka iz Slovenije. To pa so razlogi za veselje! A veselje se v Porabju hitro izmenjuje z malo manj veselja...
Manj razlogov za veselje namreč prinašajo rezultati raziskave, ki so jo med starši vseh malčkov, ki obiskujejo 4 narodnostne vrtce in slovensko skupino v Monoštru, naredile sodelavke Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane v lanskem letu, pred dvema tednoma pa izsledke predstavile vzgojiteljicam in učiteljem. Tisti, ki razmere poznamo in o njih že dolgo odkrito govorimo - in nam zaradi tega grozijo celo z odpoklicem in še s čim -, seveda nismo bili presenečeni; prav tako sem prepričana, da so pravi naslovniki za te krute podatke politiki na tej in oni strani meje; izrecno vsi, ki v Sloveniji glede Porabja tiščijo glave v pesek že četrt stoletja in slepo podpirajo samooklicane večne predstavnike manjšine... Vrtci in šole se trudijo po svojih močeh, veliko več neposrednega stika z ljudmi pa bi morale imeti narodnostne organizacije, ki menda obstajajo zaradi ljudi in njihovih potreb po ohranjanju jezika in identitete. A res??
Raziskava je torej strokovno podkrepila vse to, o čemer nestrokovnjaki že dolgo govorimo in pišemo, da se etnična vitalnost manjšine namesto v pozitivno odvija v negativno smer; rekli boste: saj je to bilo samo 67 družin, ki so izpolnile vprašalnike, in imajo otroke v narodnostnih skupinah porabskih vrtcev, a to je vendar skoraj 85 % vseh - skupno število je namreč 79! To so torej porabske družine, slovenske, mešane, čisto madžarske, ki imajo otroke od 3.-6. leta starosti in jih iz kakršnih koli razlogov - brez nasprotovanj, nestrpnosti in negativnih čustev do slovenskega jezika in narodnosti - vpisujejo v vrtce, kjer naj bi bil vsak dan prisoten slovenski jezik. Ti starši so na vprašanje, če se jim zdi učenje slovenskega jezika pomembno za otroka, v veliki večini (85,1 %) odgovorili pritrdilno, le 7,5 % staršev se to ne zdi pomembno. Pozitivna naravnanost staršev najmlajših Porabcev do slovenskega jezika bi torej morala biti močan signal društvom, organizacijam in prav vsem manjšinskim institucijam, da te signale končno začnejo sprejemati, med seboj komunicirati in usklajevati naloge ter delati izključno za skupno dobro - ob bolj premišljeni podpori matice. Čas teče, generacije mladih odhajajo in se izgubljajo v velikem svetu... Kot ohranjevalci jezika in identitete ostajajo starejši in najstarejši Porabci, ki - žal - prav tako odhajajo. Brez vrnitve...
Na vprašanje, zakaj menijo, da je znanje slovenskega jezika pomembno, je malo več kot tretjina vprašanih odgovorila, da je znanje jezikov vrednota in koristno, a nekaj manj kot tretjina jih ni odgovorilo. Približno 18 % pravi, da je slovenščina jezik družine, sorodnikov in naših krajev, le slabim 12 % se zdi slovenščina pomembna zaradi bližine meje, zanemarljivim 4,5 % pa se zdi slovenščina pomembna zaradi zaposlitve ali študija. Predvsem zadnja dva podatka sta skrb zbujajoča in sta poštena klofuta toliko opevanemu čezmejnemu sodelovanju, namišljenim zgodbam o ekonomskih priložnostih in pomenu učenja jezika zaradi zaposlitve. Eno so zgodbe za medije, drugo pa je resnično življenje in iskanje priložnosti za preživljanje družine. Koliko slovenskih naložb v Porabje se je v četrt stoletja zgodilo? Saj vemo, da je to retorično vprašanje... No, nekaj malega se je - slovenski kulturni center, hotel Lipa, kmetija... Pa je znanje slovenskega jezika v inštitucijah in gospodarskih družbah, ki jih je financirala Slovenija, pogoj za zaposlitev? Spet retorično vprašanje in obenem odgovor na skromnih 4,5 %. Tu pa žal šola in vrtec ne moreta biti neposredno odgovorna.  Izpostavila bi še vprašanje, zakaj se po mnenju anketirancev v Porabju starši z otroki doma ne pogovarjajo slovensko/porabsko. Skoraj 38 % jih ni odgovorilo ali je obkrožilo, da ne ve; približno 30 % meni, da starši in mladi slov./porabsko ne znajo in da ni medgeneracijskega prenosa; le 9 % je takih, ki porabsko narečje uporabljajo in ga imajo za živ jezik. Zanimivi so tudi nekateri odgovori odprtega tipa, ki še vedno nakazujejo na določena zgrešena stereotipna prepričanja staršev, da majhnega otroka lahko zmede raba dveh jezikov, da bi v šoli bilo potrebno učiti narečje ali da so žive travme iz preteklosti in ugotovitve, da se nič ne more.
Kar veliko vprašanj in odgovorov bi lahko še pokomentirala, a moj namen ni analiza raziskave - to bodo naredili raziskovalci - temveč ponovno opozarjanje na dejstvo, da vsi podatki nakazujejo negativne trende v ohranjanju slovenskega/porabskega jezika in identitete, prav tistega, zaradi česar je narodnost še narodnost. Že zadnji popis prebivalstva je bil hladen tuš, a raje, kot bi se iskale možne rešitve, so se iskali izgovori in opravičila. Bojim se, da se bo vaja ponovila. In za konec še nekaj podatkov, nad katerimi bi se prav tako bilo potrebno globoko zamisliti, narediti samorefleksijo in vprašati po smislu našega početja. Najprej sta to vprašanji o narodnostni pripadnosti in maternem jeziku anketiranih staršev (v vprašalniku je bilo natančno pojasnjeno, kaj pomeni besedna zveza materni jezik). Skoraj 65 % vprašanih izpričuje samo madžarsko narodnostno pripadnost, 25 % madžarsko in slovensko, 3 % niso odgovorili in le 7,5 % je zapisalo slovensko narodnostno pripadnost. Skoraj 75 % navaja madžarščino kot materni jezik, 9 % madžarščino in slovenščino, 3 % porabščino in madžarščino, nekaj vprašanih ni odgovorilo, samo 3 % pa so navedli slovenščino kot materinščino!!! In še podatek, da je družinski jezik v skoraj 80 % družinskih skupnosti samo madžarščina! Omeniti moram še eno zanimivo vprašanje, namreč znanje jezikov anketirancev in v povezavi s tem njihovo samooceno znanja. Pri vprašanju, kateri jezik govorite (možnih je bilo več odgovorov), seveda močno, krepko čez 90 %, vodi madžarščina; slovenski (knjižni) jezik govori skromnih 13 %, porabsko narečje 34 %, angleški jezik nekaj čez 7 %, nemškega pa kar 37 %. Seveda so ti podatki mnogo bolj jasni, ko dodamo samooceno znanja jezikov. Čez 60 % ima svoje znanje madžarščine za odlično, vsi ostali jeziki pa so krepko na dnu, pod 10 %. Prevladujeta samooceni slabo in zelo slabo. O tem, da je z znanjem tujih jezikov na Madžarskem res slabo, sem že pisala.
Je v Porabju med mladimi starši predšolskih otrok res samo še 7,5 % Slovencev? Je res samo še 3 % tistih, ki javno priznavajo kot svojo materinščino slovenščino?? Ali anketiranci niso razumeli vprašanj, kot mi je nekdo omenil? Dvomim, saj so vsi dobili vprašalnike v obeh jezikih in prav tako so skoraj vsi izpolnili madžarsko verzijo, v madžarščini. To je pač bridka ura resnice, s katero se bo potrebno soočiti. Ni več obvodov in obvozov. Hvaležna sem kolegicam raziskovalkam za te podatke in priznavam, da so bili potrebni.
Dragi gospodje politiki pred in za Srebrnim bregom, zapisane številke povedo ogromno, če ste jih pripravljeni videti in dobro brati, se soočiti z njimi, prevzeti odgovornost, predvsem pa kaj spremeniti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar